Blu.Sine: Tree

Recenzija izdelka
26. 6. 2023 - 19.00

samozaložba, 2023

 

Po štirih letih se je v razširjeni zasedbi z novo, tretjo samozaloženo ploščo Tree vrnil domač bend Blu.Sine. Dobre pol ure muzike sestavlja devet skladb, po številu doslej torej najmanjši šop komadov, se pa v njem znajde vrsta inštrumentov, čemur botruje širši nabor glasbenikov. Tokrat ta nabor sestavljajo vokalistka, tekstopiska in klaviaturistka Urška Bajec, klaviaturist Žiga Četrtič in Žiga Kroflič, kitarist z različnimi dodatki, tris glasbenikov, ki bend sestavljajo že več kot desetletje, ter bobnar Darian Kocmur in basist Bor Hodžić, ki sta soustvarjala tudi glasbo z bendove druge plošče 10 iz leta 2019, novopridruženi člani pa so trobentač Žan Florjanc, violinist Tomaž Šinigoj in čelist Miha Šinigoj. Kaj vse ponuja ta širna zasedba na novi plošči, pa v nadaljevanju Tolpe bumov.

Blu.Sine z desetke na trojko
 / 12. 6. 2023

Na plošči ne boste slišali pretiravanja z izseki, posnetki, sempli, ni več skrečerskih insertov, glasbeniki pa se namesto tega znajdejo v svetu številnih inštrumentov, ki jim morda ponekod povzročijo nekaj zvočnih preglavic, a je zvok bolj njihov in ni tako zaznamovan s portisheadovsko ali morcheebovsko identiteto, zato tudi ni več tako zelo triphopovski. Album, ki je produkcijsko znova zelo dodelan in na katerem dobro slišimo vse inštrumente in vokal, odpre Brez odmeva, skladba s privlačno kitarsko linijo v tihi družbi občasnega trobentarskega potega. Naznanja vzdušje, ki je brez dvoma blusineovsko, četudi v komadu ne slišimo več tako močnega odjeka triphopa, ki je bendovo muziko izrazito zaznamoval na predhodni plošči, še posebej pa na prvencu Can You Hear in Color? iz leta 2014. Komad omenja izgubljanje ljudi, kar pokaže tudi na osamljenost subjekta na novi plošči. Vsebinsko nas namreč vseskozi nagovarja osamela oseba, nič več ni dvojine, ki je prežemala prvenec in se znašla tudi na desetki izpred štirih let.

Uvodni komad se proti koncu prelomi in nas podobno naznanjujoče kot vzdušje in besedilo malo razočara s svojim zaključkom. Sledi mu kratek Haiku, uglasbljen intermezzo v obliki haikuja, v naslednjem, tretjem komadu Spet pa ne moremo preslišati nerodnega zvoka klavirja, ki naredi komad presladkoben, tudi glede na število različnih elementov, drobnih zvokov, preudarnih rifov glede na celoto, ki v komad kdaj padajo tudi kot strele z jasnega. Slišimo še nekaj predposnetih izsekov, semplov, in omenjeni klavir, inštrument, ki ga je treba, podobno kot denimo godala, v popularni glasbi, tisti, ki ni klasična, uporabljati zelo zelo pazljivo, ta klavir pa je ob vseh zvokih preveč, odveč. Četrta skladba Ne zaupam še je najbolj triphopovska ostalina s prejšnjih albumov in v njej namesto izrazitejših klavirskih viž, ki se še pojavijo v obliki kapljic, ter trobentarskih dihov izstopi godalo, ki ima enak sladkoben, rokokojevski učinek, čeravno je glasbenikom uspel dramatičen refren.

Poslušamo drugi studijski album slovenske zasedbe Blu.Sine
 / 14. 10. 2019

Najbolj izstopajoč in ambiciozen komad, ki ponudi vrhunsko inštrumentalno ozadje, pa nastopi na sredi plošče. Stroboskop, komad z žmohtnimi basovskimi in kitarskimi rifi, ki vztrajajo skozi večino skladbe, spomni na nek točno določen komad iz preteklosti, pa nanj na tem mestu nikakor ne moremo pokazati. So to Pink Floyd v času devetdesetih let z nižjo brnečo kitaro in še nekdo, nekdo, ki vsake toliko malo višje zabrenka? Oboje skupaj pokaže na bendov fantastičen filing za komponiranje, četudi kdaj ponesrečeno izvedejo sestavljanje komadov. Nam pa ta najboljši komad na plati malo sesuje osrednji del z refrenom. Glas nam govori o lastni moči, a refren skupaj z inštrumenti razblini to moč, kar se izrazi tudi v tekstu refrena. Gre za popis dogajanja na odru, ki je vsaj v štartu tudi ubesedeno na izviren način, od kopij odrskih luči do izgube tal pod nogami, ki je v zvoku vokala dobesedno občasno tudi slišati odmaknjeno. Nekje bend potegne malo na jazzovski vajb, kar bi bilo v prihodnosti lahko zelo dobrodošlo za zasedbo, če le ne bo zašla pretirano v tisti priljudnejši jazzovski spekter glasbe za sedežne garniture in džuskanje ob prijetnih poletnih večerih. Poslušalka si predstavlja sceno v zadimljenem, žametnem koncertnem okolju, a je valovanje, o katerem vokalistka v nadaljevanju prepeva, premalo viharno glede na začetni inštrumentalni in tudi vsebinski del komada. Tudi bobni, trobenta gredo nekako burno stopnjevano v smeri nevihte, ampak vokal se ne da, ostaja enak, enako lep, jasen, čeprav se subjektu glede na tekst in tudi mnoge dobro nagrmadene zvoke godí kar divja, zvočno električna zgodba, ob kateri bi si želeli več vokalne ekspresije. Komad glasbeniki mestoma tudi inštrumentalno preveč oklestijo, denimo v omenjenem osrednjem delu z refrenom, in ostane samo okostje, ki vodi v enostavnejšo melodično strukturo, kljub temu da je to zagotovo eden od vrhuncev albuma, eden od komadov, ki je vsaj malo razštelan in zelo privlačen.

Podobno uspešno so zastavili komad Čas, ki pa vključuje malo preveč različnih vsadkov, od odmevne trobente in enakomernih kitar, ki jih spremljajo občasno izstopajoči manj in bolj zaruženi ali odmevajoči rifi, do semplov in mestoma fino speljanih bobnov, ki se kakor spotikajo v hitrem lovljenju sicer počasnejšega poteka komada. Iz gošče mnogih zvokov, ki se zvrstijo v prvi polovici plošče, je dobrodošel nekoliko praznejši uvod v komad Odsotnost, v katerem slišimo tudi tiho orgelsko spremljavo in v katerem, se zdi, je odsotnih več zvokov, sicer prisotnih v večini skladb z albuma, a nas ne struktura ne občasen visok ton vokala ne pritegneta tako zelo, kot to glasbenikom uspe s komadom Stroboskop in deloma tudi s komadom Čas. V predzadnjem komadu Drevo, ki je sprožil nastanek plošče in dal plošči tudi naslov, nam začetna inštrumentalna osnova podaja nekaj duha domačega projekta Silence s kultne plošče Vain – A Tribute to a Ghost, ki bo naslednje leto praznovala dvajset let od izida. Naj ob koncu še enkrat omenimo naslov komada Ne zaupam še in ga uporabimo, da povemo, da si predvsem želimo, da v prihodnosti glasbeniki še malo razpustijo svoje težnje po izraziti progresivnosti, čistosti in kombiniranju neštetih zvokov in naj se vokalistka, kot pove v enem od komadov, zave svoje moči in si začne zaupati, se prepusti vsemu, kar ji nalaga vsebina skladb.

Nahajpanost za preteklost v Gala hali
 / 12. 11. 2017

Album Tree je prežet z melanholijo, značilno za Blu.Sine, h kateri največ prida prav vokalistka z glasom, ki ostaja enak kot na preteklih ploščah, torej lep z jasno artikulacijo. Želeli bi, da bi na površje prilezlo kaj več grdote in nejasnosti, ki bi bolj ponazarjali vsebino. Enako kot v preteklosti nam glasba podaja prevpraševanja in premisleke o obstoju slehernika, torej govori predvsem o intimnosti, iz intimnosti o notranjem svetu, o izgubljenem posamezniku v svetu in njegovem mestu denimo v mestnem hrupu, to pa podaja na izrazito prvooseben, osamljen način in, kot rečeno, brez na preteklih ploščah izstopajoče dvojine, kot da bi subjekt iz pripovedi tega albuma iztrgal drugega in druge.

Album je tu in tam preveč dodelan, mestoma vsebuje vse mogoče zvoke, kar ni narobe, če bi bili ti deli razporejeni malo bolj zračno in celostno. Včasih je manj več, včasih je več več, a je treba ravnotežje najti. Pokaže se, da glasbeniki kljub dobremu ušesu in spretnostih na mnogih inštrumentih nimajo vedno najboljšega občutka, kdaj je mera polna, kdaj je česa premalo, kdaj česa preveč. Prevečkrat slišimo res zgolj odseke, razseke kakšnih inštrumentov ali pa njihov pretiran poudarek, tako v smislu preglašanja ostalega, kar se na plošči dogaja, kot tudi v smislu prenatrpanosti različnih višin tonov. Komad Stroboskop je kljub ne najbolj posrečenemu refrenu zelo zelo žareča izjema, ob njem se nam zdi, da slišimo nekaj, kar bi lahko Blu.Sine v prihodnosti odneslo v muziko, ob kateri ne bomo v vsakem komadu slišali nečesa, lahko tudi nekaj malega, kar kljub morebiti dobremu štartu na koncu skladbo vendarle sesuje. Želimo si in čakamo, da nas Blu.Sine vihar enkrat res divje odplakne, ne samo oplazi ali nežno poboža, kar pa se morda že svita nekje na obzorju.

Predstavitev nove plošče boste v živo lahko doživeli naslednji mesec v sklopu gromke serialke Odprto/Open, v sredo, 19. 7., v ljubljanskem Klub Gromka [fb].

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.
randomness