Bob Vylan: Humble as the Sun

Ghost Theatre, 2024

V času, ko je uporniško pisanje v punku bolj posledica privzgojene dogme kot dejanska, informirana nuja, lahko upravičeno dvomimo o kritični veljavnosti verzov. Iskren pristop, osnovan na dejanskih izkušnjah in ozaveščenosti, si zato seveda zasluži pozornost, previdno poslušanje in obravnavo.

Iz Anglije se je kot ena bolj iskrenih sodobnih zasedb uveljavil punk grime duo Bob Vylan, ki ga sestavljata glasbenika imigrantskih korenin, Bobby in Bobbie. Po dveh platah in zasluženem uspehu, vsaj po standardih neodvisne glasbe, sta se glasbenika ozrla proti nebu in ustvarila ambiciozno tretjo ploščo Humble as the Sun, izdano pri njuni lastni založbici Ghost Theatre. Humble as the Sun že z naslovom izkazuje protislovnost identitete – skromnost in ponižnost, vbita v osebe manjšinskega in delavskega ozadja, ter neizbežna, goreča volja in optimizem, personalizirana v belem nasmešku na črnem obrazu. Bob Vylan se po uspešnosti svojega prejšnjega albuma, Bob Vylan Presents the Price of Life, do svojega statusa opredeljujeta nekoliko razcepljeno. Hkrati v uvodnem komadu kažeta ponos zaradi dosega njunega sporočila, hkrati pa ju doseže realizacija, da sta kljub svojemu uspehu še vedno del glasbene mašinerije in žrtvi kapitalističnih principov, ki vladajo industriji.

Boba sta na prvih dveh ploščah narisala jasno sliko svojih pogledov v unikatni mešanici ljubezni in skrbi zase in za svoje, ter ostre kritike, uperjene proti osebam in mehanizmom, ki stojijo na poti do osebne sreče in svobode posameznika. Komad Reign tako prevzame zmagovalni ego in ga ovije okoli britanske črnske identitete. Moč zrcali v spajsi hrani, dredih, hkrati pa opozarja na prekarni obstoj ponosnih, toda marginaliziranih družbenih skupin sodobne urbane Britanije. Cool Britannia ne more biti več pogrevana, kot kolektivna ideja je v celoti zavržena v luči rastočega nezadovoljstva robno postavljenih rasnih in razrednih podskupin družbe.

Bobby in Bobbie gresta v komadu Hunger Games še dlje od tradicionalnih disidentskih narativ uporniške glasbe. V medsebojni konflikt postavita obstoj sam, obarvan s prizori prekarnega preživetja, ter sistem, v katerem moderni človek živi in deluje, a sta v izteku komada popolnoma neposredna do občinstva. Ponos in vrednost najdeta v biološkem fenomenu življenja ter v premostitvi brutalnih zgodovinsko-evolucijskih preprek obstoja. Jasne, pretehtane besede delujejo kot budnica iz sodobnega sna in kljub glasbeni enoličnosti nosijo dovolj teže, da postanejo eden od vrhuncev albuma. 

Tok besed vokalista Bobbyja Vylana je podložen z bendovo značilno mešanico punka, hiphopa in grima. S ploščo Humble as the Sun sta glasbenika zvočno naredila korak v smeri bolj umirjene inštrumentacije, utemeljene bolj na elektronskih bitih in samplih kot pa na kitarah, zato je zvok bolj večplasten kot na predhodnih albumih We Live Here in Bob Vylan Presents the Price of Life. Korak naprej je predvsem opazen, če se osredotočimo na ritmične vzorce v komadih. Vokali in podlage sodelujejo pri tvorjenju ritmične strukture, z razmeroma preprostima receptom in inštrumentacijo dosežejo energično, živo dinamiko. V flowu lahko slišimo tudi sledove trapa in komercialno uspešnejše vrste grima, ob tem pa morebitni otopelosti takega zvoka uspešno nasprotujeta z abrazivnimi kitarami in premišljenimi efekti.

Plošča Humble as the Sun predstavlja glasbeno osvežitev pristopa do ne tako sveže perspektive sodobne uporniške glasbe. Slednje je predvsem izraz apatičnosti družbe znotraj oprijema avtoritete in nadvlade kapitala, v kateri bedna stagnacija ne gradi kolektivnega toka idej, potrebnega za galvanizacijo ljudi in upora proti ustaljenemu statusu. Kljub izčrpavajoči pogostosti rasizma, ksenofobije in dvojnih standardov, ki jih doživljajo črnske skupnosti v melaninsko manj obdarjenih deželah zahoda; ter kljub temu da so črnske umetnice in umetniki že obsežno premlevali in kritizirali stanje, Bob Vylan podata svoje izkušnje tako, da niso zgolj aktivistično trdno utemeljene, temveč so hkrati umetniško dobro predstavljene. Predvsem znotraj punka, ki je bistveno manj obarvan, kot sta hiphop ali grime, je tovrstna plošča s tako perspektivo in besedno ostrino potrebna pridobitev in pomembno poslušanje.