BODY COUNT: Carnivore
Century Media, 2020
Odkar so se Body Count leta 2013 vrnili z albumom Manslaughter, bend očitno operira z več kot potrebnim novim elanom. V zadnjih šestih letih so namreč izdali še dve plošči, Bloodlust in Carnivore. Slednjo predstavljamo v današnji Tolpi bumov. Kaj nam torej ponuja najnovejši album zasedbe Body Count?
Zvočno gledano gre vsekakor za najbolj moderen Body Count izdelek. Zveni točno v smeri, ki jo je s strani zasedbe v 21. stoletju smiselno pričakovati, za kar je poskrbel med deathcorovci in metalcorovci zelo čislan producent, Will Putney, s katerim so med drugim sodelovali tudi domači Within Destruction. Že od prvega komada dalje je jasno, da je zvok, ki ga je Putney zaokrožil z miksom ter masteringom, idealen prav za glasbo, ki jo ustvarjajo Body Count. Namreč, ravno ta gruv, po katerem je kalifornijski gangsta-rap-metal bend znan že od leta 1990, tu končno tudi v smislu zvena celotne plošče pride res do izraza. Če se na hitro ozremo po recimo kultnih Body Count platah, ki so izšle do leta 2000, se jim je temu zvoku v določeni meri uspelo približati le na albumu Violent Demise: The Last Days iz leta 1998. Pred tem je namreč – roko na srce – zvočna podoba plošč pogosto prej škodila celovitemu izrazu benda. Spomnite se le plošče Born Dead … No, Putney je tukaj naredil ogromno delo, sodeloval je tudi kot dodatni kitarist in ne glede na to, ali gre za uvodni stomp komada Carnivore, mračno balado When I'm Gone ali thrashevsko manijakalni The Hate Is Real, je jasno, da nova zvočna podoba ustreza vsem izraznim linijam zasedbe.
Seveda pa bi bila zvočna podoba bolj malo vredna, če album kot tak ne nastopil s smiselno besedilno vsebino. Res sicer tudi tokrat bend ne izumi nič novega in ne ponudi drugega kot tisto, kar spremljamo že od prve plate dalje. Besedilne teme so klasične – družbeni nemir, rasna diskriminacija, osebne stiske, borba za boljši jutri, pošiljanje v tri krasne - namreč vse tiste, ki v bend ne verjamejo ali se z njim ne strinjajo. Ne sicer narobe razumeti – besedila razen v redkih izjemah, ko res mejijo na preprosto otročje, recimo v komadih No Remorse ali The Critical Breakdown, niso slaba in gredo vsekakor odlično vkup z inštrumentalno komponento, kar je nekaj, v čemer Body Count kot bend, ki konec koncev združuje rap in metal, blesti že od prvega dne. Definitivno pa boste več odnesli od teksta komada The Hate Is Real, ki je s svojo izraznostjo in sporočilnostjo najmočnejši. Po takšni moči sledi seveda še še otvoritveni komad Carnivore, ki res lepo povzame bistvo nove plošče. Tudi balada When I'm Gone podobno kot kultna skladba The Winner Loses s prve plate deluje srce parajoče, le na začetku res ni bila potrebna razlaga, o čem bo pesem govorila. Tako pa zveni apologetsko, kar je seveda v popolnem sporu z že omenjenim komadom No Remorse. A Body Count pač morajo razlagati, o čem pojejo – tako je že ves čas. Pa sicer znajo tudi prav lepo razložiti, recimo pred priredbo Ace of Spades kultnih Motörhead.
Sicer pa album, v inštrumentalnem smislu, kaže pomanjkanje avtorskega dela kitarista Ernieja C-ja in na trenutke deluje le kot zbir izredno raznolikih idej, ki pa se na srečo ne izključujejo, temveč se elegantno dopolnijo ena drugo. Pomaga pa predvsem ritmična komponenta. Če obstaja album, na katerem ritem Body Count res pride pove svoje, potem je to album Carnivore. Zelo očitno je, da sta levji delež ustvarjanja prevzela Ice T ter basist Vincent Price. Res, plata popolnoma hvata ritam, če se malce pošalimo. Hkrati pa ji zaradi odsotnosti deleža ustvarjanja s strani Ernieja C-ja manjka več široke dinamike. Vsi komadi stopajo v bolj ali manj v istem, rušilnem tempu, kar spomni na čas okrog leta 2000, ko bendi niso več toliko stavili na hitrost, temveč predvsem na tisti beatdown gruv v stilu takratnih Madball, Biohazard, Downset in podobnih. Takšno dinamiko sicer zares popestrita reinterpretacija Ice T-jevega hita Colors 2020, ki ji pripomore tudi bobnanje Dava Lombarda iz Slayer in Suicidal Tendencies, ter demo verzija sodobne reinterpretacije Ice T-jevega rap hita 6 in the Mornin’, ki jo je očitno produciral nekdo drug, o kakšnem rušilnem nabasiranem zvoku, ki sicer dominira na plošči, namreč v njej ni ne duha ne sluha. Zanimivo pa je, da v tem oziru niso bolje izkoristili kitarista Juana of the Dead, ki je sicer zelo čislan avtor na ameriški sceni thrasha, na kateri se je izkazal z zasedbama Agent Steel ter Evildead.
Album Carnivore sicer za popestritev ponudi tudi široko paleto gostov. V pesmi Another Level, ki deluje mračno, res izstopi vokal Jameya Jaste iz Hatebreed, katerega očitni Crowbar vplivi tu res predstavljajo piko na i. Močan input da tudi Amy Lee iz zasedbe Evanescence, ki popestri balado When I'm Gone. Komad Point the Finger, ki predstavlja enega udarnejših komadov na plošči, ponudi kar dva gosta iz Teksasa – to sta Emotional Xan, raper, ki močno črpa iz punka, ter Riley Gale, vokalist thrasherjev Power Trip. Seveda svoj lonček pristavi tudi Jello Biafra s svojim spoken word introm v zadnji komad The Hate Is Real, v katerem gostuje tudi Jorge Hinojosa, Ice T-jev manager. Poleg bobnanja Dava Lombarda v komadu Colors 2020 je vsekakor zanimiva tudi izbira bobnarja za priredbo Motörheadov. Tu namreč slišimo Hoseana Orto, ki igra v bendu Fit for an Autopsy, katerega šef je producent tokratne plošče, Will Putney. Deathcorovski bobnar, ki preigrava Motörhead? Izpade precej dobro. Edina stvar, ki v mislu gostovanj na plati malce zmoti, je dejstvo, da Body Count goste uporabijo res le kot popestritev refrenov.
Album Carnivore je grafično opremil poljski umetnik Zbigniew M. Bielak, ki sicer sodeluje z Behemoth, Watain, Immolation in drugimi. Na naslovnici mu je s podobo mesojedega bitja, ki je nastalo iz prebivalca losangeleškega geta in se mu telesna zgradba prepleta z urbano podobo mesta, lepo uspelo zajeti močno simbolno sporočilo plošče. Sam album pa s komadi, kakršni so Bum Rush, Carnivore, The Hate Is Real ter Point the Finger, predstavlja prijetno poslušanje ter opomin na zlate čase groove metala. No, hkrati da plošča jasno vedeti, da so tudi v letu 2020 Body Count več kot dovolj živi, surovi in po svoje relevantni.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj