BOHREN & DER CLUB OF GORE: Piano Nights

Ipecac, 2014

Bohren & Der Club of Gore ima v nišnih logih počasnih doomovskih muzik svoje predano občinstvo. Tega so si seveda v največji meri pridobili skozi izjemno konsistentno izdajanje zelo kvalitetnih in popolnoma svoje-zvrstnih plošč, ne gre pa zanemariti niti zdaj že dolgoletne podpore s strani Mikea Pattona in njegove založbe Ipecac, pa tudi, sicer profesionalno pragmatičnega, a kljub vsemu, njihovi vsebini in določeni mistiki - primernega, relativno redkega koncertiranja.

Bohren so po dobrih dvajsetih letih obstoja izdali svoj osmi album, naslovljen Piano Nights. Vsekakor ni bilo pričakovati velikih sprememb v zvoku, ki pač deluje in jim ga gre pripisati podobno kot zasedbama Sunn O))) ali The Necks, vzetima pač z dveh različnih koncev spektra. Kot specifičen bend tako ostajajo v značilnih vodah radikalno upočasnjene doom jazzovske kompozicije. Tokrat je po naslovu in genezi materiala s plošče skozi celotno sliko nekoliko bolj prisoten klavir, produkcija je po katalogu Bohrenovih plošč morda še najbolj izčiščena in predana osnovni inštrumentalni obliki zasedbe, komadi pa se tudi v tem smislu do sedaj še najbolj oprejo ravno na osnove metod grajenja specifičnih počasnih inštrumentalnih kompozicij. 

Prostor, odprt dolgemu zvenu, je tu ključen in ob uvodnih ali površnejših poslušanjih daje občutek glavne in poleg harmonske zasnove, tudi edine bistvene sestavine Bohrenove tokratne muzike. Tako tukaj ni določene neposrednosti nekaterih preteklih plošč. Te so v detajl odzvena polagale tudi bolj oprijemljive stilske - surove ambientalne detajle, ki so znotraj vmesnih prostorov ustvarili več trenja in viskoznosti. Tokrat je ta posteljica razvlečena na nenavaden način stalne prisotnosti dromljajočih zvenov elektronskih klaviatur, ki pravzaprav le raztezajo teksturno podlago in imajo potencial v svoji kompozicijski vlogi zares zasvetiti šele v krovni nadpoveznjeni sliki, v panoramskem pogledu. 

To dejstvo album Piano Nights vendarle zastavi za morda še bolj sladokusno ploščo kot je to za njih običajno, učinkovito predvsem za tiste najbolj predane razdelovalce Bohrenovega zvoka in kompozicije. Nadaljnja poslušanja sicer iz inštrumentalnega plastenja izločijo specifične momente, ki pričajo o presežno razmišljenih večkratnih nasnemavanjih določenih liričnih linij, ki na nekih mestih zrastejo že v male komorne ansamble, predvsem saksofon pa res zaživi v svoji vlogi dodatnega in tokrat vsezajemajočega „bluesiranja“ Bohrenovega zvoka. Tistega zvoka namreč, ki smo ga morda na trenutke celo preveč povezali z raznolikimi blagimi stilskimi odvodi, ki so v preteklosti in v genomu zasedbe ponujali več žanrskih iztočnic, kot so te, ki jih z lahkoto iztisnemo tudi iz njihove zadnje plošče.

Bohren & Der Club of Gore tokrat svoj zvok oddaljujejo od majhnih stilskih detajlov, ki lahko služijo bodisi aktualizaciji bodisi dodatni plasti estetizacije osnovne kompozicijske tehnike. Zanimivo dejstvo ob tovrstnem izčiščenju pa je, da njihova „signature“ noir patina zdaj izskoči še toliko bolj očitno. Masivno pivotiranje, ki se vedno spogleduje z dnom kozarca, zakajenostjo kletnega kluba in analogijo k določeni filmski estetiki tokrat deluje na svojem absolutnem vrhuncu.