BONGRIPPER: TERMINAL

Great Barrier Records, 2018

Nocoj bomo v Tolpi bumov odkrivali eno izmed vrlin počasne in težke glasbe. Vrlina, o kateri govorimo, so monumentalno dolgi komadi. Čikaški Bongripper, ki jih danes obravnavamo v Tolpi, so znani prav po tem. Njihova najnovejša plošča z naslovom Terminal traja nekaj čez štirideset minut in vsebuje le dve skladbi z naslovoma Slow in Death.

Bongripper so Fugazi doom scene, ker se striktno držijo DIY etike. Plošče izdajajo pri lastni založbi Great Barrier Records. Brez pomoči večjih založb si organizirajo turneje in se trudijo, da svojo glasbo tako v živo kot na ploščah ponudijo za nizko ceno. Poleg tega pa svojo glasbo snemajo tudi v svojem studiu. Ker se v procesu ustvarjanja in promocije izogibajo posrednikov, kot so založbe in producenti, je rezultat izdelek, ki je zrcalo tega, kar si bend želi. V primeru Bongripper gre za inštrumentalni sludge doom z ogromno različnimi niansami.

Terminal je njihova sedma studijska plošča in nanjo smo čakali štiri leta. Bongripper so od samih začetkov, ki segajo v leto 2005, redno izdajali nove plošče. Daljši premor med ploščo Miserable in Terminal ni prinesel veliko žanrskih razlik. Vseeno imamo opravka z vrhunsko izvedenim sludge doomom. Najmočnejša točka plate je prav zvok. Bend je uspel uloviti zvočno sliko s  kristalno čistim tonom. Če najprej izpostavimo glasne dele, nas v njih prevzame topla, a agresivna fuzz distorzija kitar in basa. V tem primeru Bongripper sodelujejo z butično družinsko proizvodnjo pedalov Fuzzrocious, ki je enega svojih pedal izdalala posebej za bend. Na plošči Terminal prevladujejo nizko uglašene kitare, ki nam zaradi kvalitetnih posnetkov omogočijo, da začutimo, kako distorzija trese membrane ojačevalcev. Ko pozorno poslušamo kitare in bas, ugotovimo tudi, da je distorzij več. V najbolj počasnih delih kitare popači fuzz, v hitrejših delih pa so kitare toplo distorzirane. Vrhunec plošče so atmosferični deli, v katerih ena kitara igra triumfalne melodije, ostali del benda pa z masivnimi riffi ruši vse pred seboj. Kontrast na plošči vzpostavljajo mirni postrockovski deli, tudi v tem primeru nam dobro studijsko delo prinese bistro zvočno sliko. Na albumu slišimo tudi krajše drone dele. Ti so uporabljeni predvsem kot nekakšno mašilo med daljšimi kompozicijami, ki imajo rep in glavo.

Terminal lahko razumemo kot eno samo skladbo, saj jo razdeli le en dronerski del. Dolžini komadov sta takšni, da ju lahko natisnejo na vinil, sicer pa skladbi Slow in Death delujeta kot celota. Vsak komad posebej ima ogromno rifov, ki so združeni v nekakšni ponavljajoči se formuli. Ponavadi začnejo z enostavnimi in počasnimi rifi, ti se nadgradijo z melodijo kitare. Bobni in bas so vedno v sinergiji. Po počasnih rifih se zgodi premik v bolj postmetalske dele, v katerih je vse skupaj malce bolj dinamično, ali pa se zadeva le še bolj upočasni. Nato pa pride do tišjih postrockovskih delov. Ta formula se nato ponavlja z različnimi permutacijami.

Na plošči ne najdemo šibkih točk, saj gre za zelo premišljen sludge doom. Dejstvo je tudi, da so Bongripper zelo delovni in da so v času svojega obstoja izpopolnili svoje kreativne potenciale. Dejstvo pa je tudi, da so takšni bendi bistveno bolj funkcionalni v živo kot na ploščah. Takšne, nizko uglašene kitare preprosto  pretresejo notranje organe. Ploščo bomo poslušali v celoti. Začeli bomo s skladbo Slow in končali s skladbo Death.