Bootlicker: Bootlicker + Razvalina: Smrt Živečega

Katera umetnost ima bolj prav? Tista, ki venomer išče nekaj novega, se ne ozira pretirano na bolj uveljavljene smernice umetniškega delovanja bližnje okolice in širše družbe ter raje išče nove, ali tista, ki jemlje iz svoje preteklosti, se napaja pri idejah že napisanega, sama ideja novitete pa se ji ne zdi bistvena? Vprašanje, na katero ni definicijskega odgovora in je predvsem stvar posameznika, pa vendar se tovrstna debata vedno znova pojavlja in buri domišljijo vsakogar, ki si občasno vzame minuto ali dve za premislek o videnem ali slišanem. 

V današnji Tolpi se bomo osredotočili na dve mladi in predvsem jezni zasedbi, ki z zvokom novih izdaj spominjata na dobre stare čase; na čase, ko verjetno večina od nas še niti živela ni. Govorimo o kanadskih hardcore pankerjih Bootlicker in njihovem prvem istoimenskem dolgometražcu ter domačih death metalcih Razvalina, ki se prvič predstavljajo s kratkometražcem Smrt živečega. 
 

Bootlicker: Bootlicker (Static Shock Records, 2021)

Začnimo z nežnejšo polovico energične mešanice d-beata, street punka in drugih zvokov hardcore punka 80. let prejšnjega stoletja. Če je kaj res, je gotovo to, da lahko glasbo Bootlickerjev slišimo že iz naslovnice in njihovega imena, ki kar kriči po razburkani sceni hardcora 80. let. V bulerje obuta noga, pod njo pa pobrita glava, ki z jezikom skrbi za čistočo podplatov. In že tukaj lahko vidimo, kaj nam zasedba ponuja. Nič novega pravzaprav. V njihovi glasbi lahko slišimo predvsem same žanrske inovatorje Discharge, le z lepše zvenečo produkcijo, pa tudi kakšne Doom, The Exploited in njim podobne, medtem ko vokalist občasno spomni na samega pokojnega Lemmyja famoznih Motörheadov. Čista old school estetika brez posebnega zanimanja za novo.

Pa vendar album zveni odlično. Neumorna energija od prve do zadnje sekunde, ki jo odlično dopolnjuje surova, bombastično glasna produkcija, po kateri pa ne boli glava. Ali pa tudi boli, ampak na pravi način. Vsekakor bi lahko rekli, da je 14 komadov v klasičnem d-beat slogu res nekoliko preveč, vendar se je treba spomniti, da celotna izkušnja mine v dobrih 20 minutah, ki potečejo bliskovito hitro. Kot je pri tovrstni glasbi tudi pričakovati. 

Izpostavljati katerikoli komad se v tem primeru zdi kar malo nemogoče, saj se med seboj ne razlikujejo prav dosti, predvsem pa bi bilo nepotrebno. Namen te glasbe pač nista subtilnost in njena intrigantnost, temveč sama energija, ki mora bučati z odra na množico, zbito v mali dvoranici, ki z udrihanjem drug po drugem vrača to energijo nazaj, da se tako ustvari sklenjen krog anarhije. Povsem prepričani smo lahko, da zasedba najbolje zveni prav v živo in lahko samo komaj čakamo, da se bodo v bližnji prihodnosti pojavili kje blizu nas.

Razvalina: Smrt Živečega (samozaložba, 2021)

Nadaljujemo z novo domačo zasedbo Razvalina, ki jo sestavlja sicer že uveljavljena trojica muzičarjev kitarske glasbe težjega kalibra, s kitaristom in vokalistom Gašperjem Flerejem - Gapo na čelu, ki je nase opozoril že prek dobro poznanih Panikk in Gliste. Pridružila sta se mu basist Klemen Ribič, ki se je pred tem kalil pri thrasherjih Heretic, in bobnar Tani Babuder Briški iz nam tudi že znanih Licence to Hate. Razloga za nastanek tokratnega izdelka sta po vsej verjetnosti predvsem ljubezen, ki jo fantje gojijo do starošolskega death metala, in seveda želja po preigravanju z ljudmi, ki vedo, kako in kaj igrati.

Kot pri Bootlickerjih gre tudi tokrat predvsem za nekakšen revivalizem stare šole, katerega namen ni iskanje novih poti za sicer še zelo živ žanr, temveč je v svojem bistvu poklon sami sceni. In to kakšen. Dobrih 20 minut čistega death metala, brez kakršnih koli dodatkov, ki bi pretirano segali proti kakemu grindu, thrashu, progresiji, melodiki in drugim kombinatoričnim zvokom metala. Poleg recimo Dickless Tracy in Mephistophelian na domačih tleh čistega death metala tudi nismo prav veliko slišali.

V tem primeru gre za nekoliko bolj razgibano glasbo kot na prejšnjem recenziranem albumu. Skladbe zaznamujejo stalno spreminjajoči se ritmični vzorci z blast beatom na čelu, teža kitarskih rifov, podprta z dobro slišnim basom, ter growlanje v slovenščini, ki je zahvaljujoč dobri produkciji in pevski tehniki precej razločno. Vsebinsko se držijo relevantnih tem, kot so življenje med trenutno in očitno večno koronakrizo v uvodnem Agresorju, boj proti uničevanju narave za dobiček v Ne pripada, zasužnjevanje celotnega planeta s strani elit v Kužnem sistemu, pomaknemo pa se tudi v posameznikovo notranjost in obup v Razvalini. 

Moč je opaziti tudi gospodarno rabo glasbenega materiala, saj se v komadu niti ne zvrsti veliko različnih rifov, se pa ti nenehno rahlo spreminjajo, preoblikujejo, predvsem z ritmično variacijo, tako da nas v celotnem kratkometražcu nikoli ne sili na zehanje. Hkrati pa ne sežejo po pretirani rabi variiranja, saj bi tako lahko počasi pričeli zveneti preveč podobno progresivnemu death metalu. Rifi sami po sebi sicer seveda spominjajo na že slišano, a obenem ne zvenijo zgolj kot kopija že obstoječih komadov, saj lahko občutimo njim lasten slog kompozicije. 

Čeprav obe zasedbi današnjega večera spominjata na številne že obstoječe skupine, si ne moremo pomagati, da nas ne bi ob vsej energičnosti pričelo neprostovoljno metati po sobi in z vso silo zabijati v prav tako podivjanega kolega. Glasba, ki zelo sloni na že uveljavljenih vzorcih, preprosto zadane nekoliko drugače kot kaj novega. V obeh današnjih primerih gre za glasbo, ki je na začetku veljala za ekstrem, namenjen predvsem mladim, ki se upirajo starim. Danes je scena nekoliko drugačna, ko se tem žanrom predajajo predvsem stari ali vsaj starejši po duši, in lahko v njej najdemo tudi občutek nostalgije, kar je tovrstna glasba sprva zavračala. S tem pa preprosto pove, da tiste mladostniške vneme morebiti ni več, lasje so nekoliko osiveli, vendar energije ni nič manj, prav gotovo pa tudi še ni za v krsto. Lahko poskusiš.