BRAD MEHLDAU: FINDING GABRIEL

Nonesuch, 2019

V tokratni Tolpi bumov bomo poslušali album Finding Gabriel, ki je izšel maja letos pri založbi Nonesuch kot najnovejša izdaja improvizatorja in skladatelja Brada Mehldaua. Album v smislu zasedbe in instrumentacije v primeru Mehldaua ne prinaša nobenih novosti, že v preteklosti je skladatelj namreč kljub temu, da se je zdelo, da rajši nastopa v triu, dovolj pogosto delal tudi z razširjenimi zasedbami. V kompozicijah se mu tako na novi plošči pridruži kar nekaj velikih imen iz sveta jazzovske glasbe. Če jih naštejemo zgolj nekaj, so tu denimo Becca Stevens, Kurt Elling, Ambrose Akinmusire, Sara Caswell in Joel Frahm. Brada sicer na albumu slišimo za klavirjem in sintetizatorji, na tolkalih in kot vokalista.

Album vsebuje deset tematsko povezanih skladb. Kljub bibličnemu naslovu pa so kompozicije posejane z družbenokritičnimi aluzijami na aktualno politično situacijo v ZDA, morda še najbolj očitno v skladbi The Prophet Is a Fool. Promocijski video za to skladbo prikazuje beg protagonistov pred zapeljano razočarano množico, ki grozi s sloganom Make America Great Again. Takšna mehka satira je morda vzporedna bibličnim konotacijam iskanja nadangela Gabriela, ki - če si izposodimo idejo Salmana Rushdieja - opisujejo boj med dobrim in zlim v človeku. Ne glede na tematski vir navdiha pa v skladbah več kot očitno slišimo odseve glasbenih idej, ki so navdihovale Mehldaua v času skladanja albuma. Kot pove sam v intervjuju za The Guardian - če se je ravno poglobil v nek Brahmsov intermezzo, bo to kot vpliv vsekakor našlo pot tudi v njegovo glasbo.

Če v ospredje postavimo zgolj nekaj takšnih vplivov, čeprav nam vpliva jazzovske glasbe verjetno ni treba posebej izpostavljati, lahko denimo progresijo v refrenu skladbe Born to Trouble zaznamo kot nekakšno protidejstveno premiso v odnosu do standarda Autumn Leaves. Izpostavimo lahko tudi skladbo Make It All Go Away, ki jo bomo na hitro opisali kot beatlovsko. Ali pa skladbo O Ephraim, ki bi jo lahko napisal tudi mladi hip Schubert, če bi imel v svojem času dostop do elektronskih instrumentov in bi poslušal jazz. A zlivanje različnih žanrskih vplivov nikakor ni edina zanimiva lastnost pristopa Mehldaua. Zanimiva je predvsem tudi njegova vloga v smislu skladatelja in improvizatorja, ki si na temelju jazzovske izobrazbe veliko izposoja iz kanona klasične glasbe. Njegove kompozicije so v tem oziru nedvomno močneje vpete v kontekst razvoja misli znotraj tradicionalnih okvirov jazza, navkljub izposojanju različnih kompozicijskih tehnik album namreč ni striktno raziskovalen, kot bi to morda lahko pričakovali s strani skladatelja sodobne komponirane glasbe. A stopimo zdaj korak nazaj in poskusimo to še dodatno razdelati.

Ikonična založba Nonesuch, pri kateri je izšel Finding Gabriel zalaga širok repertoar kritično opevane glasbe. Vse od pionirjev elektronske glasbe šestdesetih do tako imenovane nove muzike downtowna in derivatov rocka, alternativnega popa in jazza. Gre torej za iskanje nečesa, kar je skupno ustvarjalcem, ki svojo glasbo ustvarjajo na temeljih, povsem drugačnih od ustaljenih miselnih tokov in socialnih kontekstov. Primer, ki ga lahko izpostavimo, je pristop sodobnih klasičnih skladateljev, ki v svojih kompozicijah glasbenika postavijo v vlogo, v kateri v praksi dejansko improvizira. Takšna glasba izhaja iz določene tradicije in načina mišljenja na katerem kompozicije temeljijo. Na drugi strani pa imamo razvoj misli v zgodovini jazza. Naivnemu poslušalcu bi se morda zdelo, da je perceptivni aspekt poslušanja proste improvizacije enak poslušanju sodobne eksperimentalne komponirane godbe. Obe obliki uvajata improvizacijo, a ena je v svojem bistvu vpeta v kompozicijo, druga pa stremi k nečemu onkraj znanih okvirjev.

Mehldau je torej še vedno trdno prizemljen v glasbeni misli, ki izhaja iz tradicije jazza, čeprav si kompozicijske tehnike in določene zvoke izposoja iz drugih zvrsti glasbe. Morda lahko takšen pristop še najbolje ponazorimo s Chopinovim opisom lastne tehnike kompozicije. Nekako takole: Sprva med improvizacijo zaigram nekaj popolnega, nato pa sledim svojim lastnim korakom in poskušam ujeti, se spomniti, spraviti na papir tisto nekaj, kar je že zvenelo v svoji popolnosti. Mehldau to parafrazira in pravi, da je kompozicija zgolj pohabljena improvizacija, improvizacija pa zgolj velika in površna kompozicija. Posledično se znajde v poziciji, ko s svojim delom vnaša ravnotežje med obe disciplini, tokrat pač v iskanju Gabriela ...