Brencl banda: Vetrova svatba

Celinka, 2013

Ko je takrat nova zasedba Brencl banda leta 2010 objavila prvenec Zemljin ples, smo kar veselo zastrigli z ušesi. Po eni strani je zasedbo njihova samosvoja avtorska glasba, spisana v duhu ljudskih tradicij, promptno umestila ob bok že uveljavljenim etno zasedbam, po drugi pa jo je naravnanost na širše slovanske tradicije naredila za malce posebno. Navezanost na izključno akustična glasbila je njihovi posebnosti dodala piko na i ter jih še bolj približala tistim oblikam, ki jih danes percipiramo kot ljudske.

Prvenec so krasile zvečine radožive in veseljaške pesmi, ob katerih te je kar imelo, da bi vriskal in poskakoval. Na letos objavljenem drugem albumu Vetrova svatba pa je – če naj uporabimo zguljeno igro besed – zapihal drug vetrc, ki je prizemljenosti in čvrstosti prvenca pridal na zračnosti, prostornosti in tudi neujemljivosti.

Bend iz Bistrice ob Sotli vsekakor ni padel v prislovično past drugega albuma, saj so, namesto da bi slepo ponavljali vzorec s prvenca, le-tega nadgradili in izpopolnili. Ponudili so zvrhan koš lepih in sugestivnih pesmi, v katerih ravno zadosti ohranjajo prepoznaven zven s prvenca, a še raje stopajo po novi, ambicioznejši poti. Nemara je k temu prispevala rahlo prevetrena zasedba, v kateri je za violino prijel novi član Klemen Bračko, medtem ko nekdanja violinistka Polona Žalec na novem albumu le poje. Ob njiju so v bandi še harmonikar in pevec Rok Šinkovec, kontrabasist in pevec Matija Krivec ter kitarist Andrej Boštjančič – Ruda, ki je avtor večine besedil in glasbe.

Že na prvi posluh ponuja album drugačen zven in vzdušje, saj je zasedba tokrat bolj kot radoživost poudarila svojevrstno poglobljenost in občasno resnost, tako v besedilih kot v glasbi. Slednja tudi ni samo v duhu raznolikih slovanskih tradicij, pač pa je slišati vplive bluesa, tanga, madžarske in ciganske godbe ter tudi popevke in starega akustičnega folka, kakršnega je pri nas najbolje igrala kultna prva zasedba Sedmine. Gotovo se vam vse tole sliši ambiciozno, a naj takoj poudarimo, da album ne skriva te ambicioznosti oziroma težnje po večji strukturiranosti in posledično zahtevnosti glasbe. Še več, muzičisti so začrtano odlično izpeljali.

Take, bolj kompleksne skladbe se vam seveda ne prikupijo na prvo žogo, a je to prej njihova prednost kot slabost. Bend tudi ne zaide v komornost ali hermetičnost. Vsaka pesem ima svojo štorijo, tako dobesedno kot na glasbeni ravni; marsikatera se zdi kot mini-suita, v kateri se izmenjujejo inštrumentalni vložki z brihtnimi, občasno romantičnimi, a tudi pikro kritičnimi besedili.

Razposajenost, s katero so navduševali na prvencu, je tukaj najti le v krhljih; večinoma je bolj nakazana kot zares izpeljana. Bend v svojih hitrejših pasažah le redko preide v »drn in strn«, ampak se začetna nabritost umakne pretanjenim, občuteno odigranim solističnim vložkom. V tako zasnovanih pesmih imamo občutek, kot bi denimo poslušali stare mojstre kakega gypsy swinga, kaj kmalu pa sledi kaka pesem, za katero bi dali roko v ogenj, da je spisana v zlatih časih slovenske popevke. 

Bend ima na vajetih takšen eklekticizem, saj so pesmi z različnim vzdušjem ali sporočilom na albumu zložene dramaturško premišljeno. Sploh pa je v vseh takoj slišati zdaj že prepoznavno avtorsko špilavsko govorico Brencl bande, ki se s šele drugim albumom suvereno vpisuje v »zgornji dom« domače etno scene.