Brittany Howard: Jaime

ATO Records, 2019

Vedno, ko imamo opravka z globoko osebno plato, se velja, še preden se potopimo vanjo, pozanimati, zakaj je tako osebna, kaj jo dela zanimivo in seveda o čem sploh govori. V primeru solističnega prvenca Brittany Howard, ki jo je javnost v preteklosti spoznala predvsem v vlogi glavne vokalistke in kitaristke blues rock zasedbe Alabama Shakes, je referenca na prvi pogled precej jasna - album je že v naslovu posvečen avtoričini pokojni sestri Jamie. A vendarle album, ki je izšel septembra pri ameriški neodvisni založbi ATO, govori o življenju Brittany Howard, sam naslov pa je predvsem hommage, spomin na veliko prezgodaj, zaradi bolezni preminulo sestro, ki je Brittany v mladih letih med drugim naučila igrati klavir in očitno postavila trden temelj za odličen glasbeni um.  

In ta um se s ploščo Jamie manifestira v prvovrstnem glasbenem izdelku! Iz te muzike seva nekakšna težko opredeljiva mirnost, čeprav ob tem ne gre nujno za razpoloženjski značaj plošče. Howard v maniri slikarke, ki do potankosti obvlada svoja orodja in lasten izraz, spokojno, odločno in samozavestno naslika enajst podob, med katerimi ni tako imenovanih filerjev, ima jasno idejo, jasen cilj pred očmi oziroma izdelano predstavo o zvenu albuma in občutkih, ki jih prinaša oziroma vzbuja. Morda bi to težko opredeljivo mirnost najlažje opisali kot - mojstrstvo. V pisanju skladb, v njeni vokalni izvedbi, ki spomni na Nino Simone, Curtisa Mayfielda, Erykah Badu in druge veličine, pa seveda tudi v instrumentalnem smislu, zvensko-aranžmajska plat plošče je sodobna in izvirna, a prežeta z afroameriško tradicijo. Vendarle gre za visoko profiliran album in ob Howard podobno kotirajo tudi glasbeniki, ki so sodelovali pri snemanju albuma, od Zaca Cockrella, basista njenega matičnega benda Alabama Shakes, pa na primer Roberta Glasperja in bobnarja Nata Smitha vse do priznanega zvočnega inženirja Shawna Everetta, pri katerem je bil sicer nekoliko lo-fijevsko zveneči album Jamie tudi posnet.

Ob tako izpostavljeni plošči je informacij o albumu, komadih in pomenih posnetega ogromno in lahko jih je najti. Howard na eni od pretočnih platform ponudi opis in dodatno razlago za prav vsakega izmed komadov in tako je paleta tematik albuma lažje razumljiva. Na prvo mesto postavlja ljubezen in njene mehanizme ter posledice, skozi prizmo svoje istospolne usmerjenosti v komadih Georgia in Goat Head pa na primer naslovi diskriminacijo, ki je je deležna odraščajoča gejevska hči Afroameričana in belke v Alabami, enem od žarišč diskriminacije v ZDA, kjer gresta rasizem in homofobija lepo z roko v roki. Howard poda roko tudi svoji družini, se spopade z lastnimi ter demoni sveta in nasploh dostavlja res vrhunske tekste, ki jih z lahkoto beremo tudi kot poezijo, kar nazorno prikaže v enem izmed vrhuncev albuma, skladbi 13th Century Metal.   

Poleg čustvenega vrtiljaka tematik je album tudi po zvenu raznovrsten, a vendarle koherenten, spogleduje se z globoko južnjaškimi odvodi soula, funka, bluesa, pa tudi z bolj robnimi glasbenimi praksami ter novejšim ameriškim baladnim soulom, jazzom in rockom. Variira vse od milozvočja in izrazite senzibilnosti do umazanih riffov in distorziranih krajin, posoljena je z intenzivno ritmiko, poseže pa tudi po veličastnih orkestralnih vložkih. Jamie je res dobro posnet osmišljen in zaokrožen izdelek. S prizemljenim, a vrhunskim pristopom k vsaki od enajstih skladb je s kritiškega stališča album Jamie v svojih petintridesetih minutah skoraj popoln, morda prekratek, primeren za konstantno rolanje, prežet je z iskrenim izrazom in avtoričnim pogledom na to, kje vse se nahaja ob svojem vstopu v četrto desetletje življenja. Najmočnejši vtis pa vsaj po mnenju avtorja tokratne recenzije pustita samozavest in raznovrstnost glasbenega mojstrstva ter lekcij, ki jih plošča ponudi ...