BRYN HARRISON: VESSELS

Another Timbre, 2014

V nocojšnji Tolpi bumov poslušamo kompozicijo »Vessels« britanskega skladatelja mlajše generacije, Bryna Harrisona, ki je v izvedbi pianista Philipa Thomasa izšla pri založbi Another Timbre. Same izvedbe zaradi njene maratonske dolžine šestinsedemdesetih minut ne bomo slišali v celoti. Kljub temu bomo prisluhnili zajetnemu kosu, slišite pa jo tudi že v podlagi.

Sama narava »Vessels« je taka, da vsebuje neke vrste seme, formulo, iz katere je zrasla napisana inačica. Njeno udejanjenje pa kljub sledenju zapisu zaradi spremenljivo dolgih in asimetrično napletenih repeticij daje vtis živečega in pulzirajočega tonskega organizma. Uporaba izrazoslovja semen in formul, ki se ponavadi uporablja za procesno glasbo, ni naključna, prav tako ne sam naslov »Vessels«. Skladba je osnovana na nekakšni serialistični sekvenci tonov, a je slišni rezultat daleč od običajnih serialističnih preokupacij s strukturo, horizontalami/vertikalami ter narativo/anti-narativo.

»Vessels« - sklede, skodele – je nekakšna vseljiva vsebovalka rastočih poganjkov, ki odstira predvsem globinsko ukvarjanje z osnovnim materialom. Ta material je obenem osnovni, tradicionalno sankcionirani klavirski ton ter osnovna, ohlapno atonalna in krožna tonska sekvenca. Kar slišimo, je torej več kot enourno odstiranje teh permutacij, njihovega potovanja v času ter osvetlitev skritih, finih alikvotnih odzvenov in seštevkov, ki se venomer vračajo nazaj – ojačani in skozi repeticijo nikoli enaki sami sebi, poglabljajoč teksturalno perceptivnost poslušalca.

Vse to so tudi sicer temeljna izhodišča skladateljskega in raziskovalnega dela Harrisona, ki z »Vessels« seveda očitno stopa tudi na sled Mortonu Feldmanu, če ne drugega, vsaj na nivoju zvena. A tudi z v sodobni glasbi že etabliranim »feldmanovskim« zvenom, ki je tako kot vsak originalni kreativni premik podvržen nevarnosti površnega estetiziranja in operativne uporabe, je mogoče početi različne stvari. Harrison nekako sledi tistim hvalevrednim tangentam Feldmanovega dela, ki imajo moč osnovne – v historičnem smislu - glasbene tone prek pokvečenih repeticij, nevtralnosti dotika in svojevrstne kvalitete obvisenosti povrniti, na nivoju zaznave, nazaj v zvok – hrup in šum. Seveda ne na deklarativen način ali s prozaičnimi sopostavitvami, temveč predvsem s svojim temeljnim modus operandijem in zazrtostjo v izhodiščno skrivnostnost nizanja intoniranih barv.