Burst Apart

Hospice, prejšnja izdaja brooklynskih The Antlers, je bila zelo posebna plošča, saj se je večine poslušalcev dotaknila tako živo, močno in blizu, da je ključno ožigosala leto 2009 v našem osebnem koledarju. Konceptualno suito, ki je o propadlih ljubeznih govorila s pomočjo prispodobe bližnje, ki umira v bolnišnici za paciente, obolele za rakom, je Peter Silberman ob pomoči Darbyja Ciccija in Michaela Lernerja izoblikoval tako perfektno, da je bilo skoraj nemogoče pričakovati, da bi se ji z drugo ploščo lahko približal. In res, Burst Apart Hospiceu ne more parirati, kar pa seveda ne pomeni, da gre za slab izdelek, ki ne bi bil vreden poslušanja.

Poslušati se ga splača že zato, ker služi kot lepa ilustracija skupine, ki se razvija in ki ne mara stagnacije - ne glede na rezultate. Če se je Hospice zvokovno gibal med šumečim in na trenutke shoegazerskim sanjskim popom, ki ga je prevevala postrockerska dinamika med binarnimi nasprotji ambientalno tihega in epsko glasnega, Burst Apart poseže po precej drugačni sonični paleti. Vse skupaj je produkcijsko precej bolj čisto in zloščeno, ni več toliko z reverbom prežetega organskega brenčanja, bobni so višje v miksu in občasno precej bolj sintetični. Krajše in kompaktnejše pesmi sledijo preprostejši pop strukturi, kar pomeni, da po eni strani skupaj ne tvorijo več celote, ki je večja od vsote svojih delov, po drugi strani pa dosti bolje stojijo vsaka zase.

Sprememba v pristopu ima mešane rezultate. Otvoritvena skladba, I Don't Want Love, deluje odlično. Ekonomično odmerjeno besedilo, ki ga Silberman podaja v značilnem in samozavestnem falsettu, se lepo ujema z relativno subtilno inštrumentacijo srednjega tempa, ki jo od komadov s Hospicea ločijo le že prej omenjeni prominentnejši bobni. Osrednja Rolled Together na začetku zveni kot izgubljena pesem Jeffa Buckleyja, potem pa se na najboljši način približa zasanjanim trenutkom s plošč Sigur Rós ali Talk Talk. Škoda, da feeling, ki bi ga plošča lahko imela, uničijo nekateri ne preveč posrečeni trenutki. No Widows poganjajo nadležni industrijski bobni in lajnast loop, na Every Night My Teeth Are Falling Out pa The Antlers izpadejo kot drugorazredna verzija Kings Of Convenience. Pozorni bodite še na osrednji riff pesmi Parentheses, ki presenetljivo spominja na Queensryche, mehkometalno skupino iz osemdesetih.

Glavna težava plošče Burst Apart je, da se bo izjemno težko izognila primerjavam s svojo starejšo sestro. V vakuumu gre namreč za popolnoma simpatično ploščo, ki je sicer dokaj nekonsistentna, a se z nekaterimi spektakularnimi trenutki občasno celo dvigne iz solidnega povprečja. V kontekstu pa preprosto ne gre za izdelek, ki bi se lahko kosal s Hospice v smislu, da bi lahko v poslušalcu vzbudil tisti preredek občutek, ko se zave, da posluša res nekaj popolnoma edinstvenega - nekaj, kar bo zaznamovalo del njegovega življenja.