Calibro 35: Traditori di Tutti

Record Kicks, 2013

Calibro 35, petčlanski milanski funk stroj, pri katerem se peti član kot mož iz ozadja skriva za mešalno mizo, je na svojem četrtem studijskem albumu toliko zrasel v samozavesti, da se je drznil posneti čisto avtorsko stvaritev. To je precejšen avtorski izziv, kajti s tem se v avtorskem pogledu hočeš nočeš primerjajo z žanrskimi klasikami filmske glasbe, ki so krasile njihove dosedanje tri albume, in ki so jih za italijanske krimi filme sedemdesetih izvirno spisali in posneli klasično izobraženi  skladatelji, ki so filmsko godbo, jazz, funk in progresivni rock stalili v enkratno sofisticirano mešanico.

Calibro 35, ta skupina vrhunskih glasbenikov, se tudi na četrtem albumu, sicer prvem povsem avtorskem, drži izvirnega koncepta, ki ga lahko opredelimo kot svojevsten noir funk, ploščo pa naslavljajo po knjigi Traditori di tutti, ki jo je v šestdesetih napisal Giorgio Scerbanenco, italijanski pisatelj ukrajinskega porekla, po čigar knjigah so posneli številne filme v zlatih časih žanra italijanskega poliziottescha.

Traditori di tutti je zvočno intenziven in gost album, poln klavijaturskih riffov, funky ritmičnih linij, igrivih kitar in drugih zvočnih naslad, na katerem se Calibro 35 spustijo v vse stile, ki so bili v njihovem repertoarju dosedaj in dodajo celo nekaj svežine, kot denimo v riffaški garažno rockovski Stainless Steel, ter na več mestih dodajo močne asociacije na striptizovsko erotiko.

Album odpira baročna Prologue s klavijaturskimi riffi, ki postavi osnovni ton albuma in se prelije  v hiter, vznesen sixties beat Giulia Mon Amour s prehodi, ki lepo poudarjajo zanos do glasbe, ki ga čutijo Calibro 35.  Že omenjena Stainless Steel se važi z orjaškim kitarskim riffom v slogu Led Zeppelin in The White Stripes, ki kuje vroč industrijski funk. One Hundred Guests je kičasta, napeta, melanholična, z Mescaline se podajo v njim ljubo območje hipnotičnega jazza. Z The Butcher’s Bride gredo v eksotično erotiko, Vendetta je sila privlačen eksploatacijski funk, You Filthy Bastards je jazz funk fusion, v katerem ima glavno besedo opojna kitara, prelita z wah wah pedalom. Skriti biserček albuma je izrazito razpoloženjska Traitors, ki gradi temačno in napeto noir vzdušje. Da so lahko tudi romantični in morriconejevsko sentimentalni, pokažejo v skladbi Two Pills in the Pocket. Z Miss Livi Ussaro vnovič pričarajo evropski erotični chic, za konec pa prihranijo basovsko vodeno Annoying Repetitions, pri kateri se predstavijo s svojo priljubljeno glasbeno figuro – močno ritmično podlago, na kateri se v slogu klica in odgovora pogovarjajo klavijature in kitara.

Album Traditori di tutti je plemenita, debela, žametna zvočna zavesa, ki nežno plapola ob svežem vetru glasbene ustvarjalnosti in izvajalske spretnosti, ki ga je ustvaril stilsko edinstven bend.