CARATE URIO ORCHESTRA: SPARROW MOUTAIN

Samozaložba, 2013

Belgijski pihalec Joachim Badenhorst je zagotovo en bolj kurioznih mladih glasbenikov, ki se zadnja leta gibljejo po stari celini. Pri svojih enaintridesetih letih ima za seboj že cel kup albumov, često igra z muzikanti, kot sta Han Bennink in Tony Malaby, prav nedavno pa je pri svoji lastni založbi Klein izdal album, na katerem v triu muzicira s saksofonskim mojstrom Johnom Butcherjem ter bobnarjem Paulom Lyttonom. Ob bok tej pretežno improvizatorski oziroma jazzovski glasbi je pri isti založbi nedavno dodal album svoje lastne zasedbe Carate Urio Orchestra, ki pa nenadejano ponuja precej drugačno glasbeno tvar. S tem septetom se namreč podajo v nenavadno transžanrsko dogodivščino, v kateri se rockovski izraz izjemno samosvoje spari s svobodno improvizirano godbo.

Zasedbo sicer sestavlja sedem z vseh vetrov zbranih muzikantov pretežno improjazzovskega miljeja. Poleg Badenhorsta na saksofonu in klarinetu so v igri še vokali, trobenta, kitara, elektronika in efekti, dve violi, električni bas ter bobni in bas. S tem asortimanom se Carate Urio Orchestra – poimenovani po italijanski gori, pod katero so bile napisane kompozicije – lotijo materiala, ki v epskem zamahu prehaja iz subtilnih, improviziranih pasaž v filmsko navdahnjene izbruhe folkovsko in postrockersko obarvanega jazza. Sploh postrock je določujoča kompozicijska premena, saj je večina skladb zastavljena v njegovi tipični shemi, po kateri se uvodno meandriranje in zbiranje energije v nekem trenutku sprevrne v crescendo čustev in epskih melodij.

A ta glasbeni genom prav gotovo še ni bil deležen uglasbitve, kakršno ponudi album Sparrow mountain. Plošča se namreč otvori s tipajočim klarinetom, čez katerega naprej praskajo na redko ubrane strune viole ter od efektov pomečkana kitara, in tekom prvih petih minut bi si le stežka predstavljal, s kakšno lahkoto se bo glasba razvila v orkestrsko dramo druge polovice skladbe. Tedaj dialog viole in saksofona, podložen z vse bolj nemirnimi bobni in drvečim basom, tako rekoč eksplodira v goodspeedyoublackemperorjevski patos in se nato zaključi v karambolu šuma in razgrajajočih se aranžmajev. Tudi v nadaljevanju je plošča vse prej kot kakorkoli predvidljiva, saj v maniri italijanskih kanzon zastavljena skladba Germana spomni na Pattonov projekt Mondo Cane, a se prav tako kmalu preobrazi v nekaj drugega in v sproščeno brassbendovsko rajanje. V naslednji skladbi se skozi krajšo poljano nežnega improviziranega dialoga znajdemo v simpatični in energični jazzrockovski melodiji, ki kot da bi sem zablodila iz domišljije saksofonista Chrisa Speeda. Do konca plošče se zvrsti še nekaj dramatičnega, asilvermountzionovskega materiala ter v indie himne adaptirane italijanske bukolike in eteričnega prepevanja.

Vse to je tudi v svojih najbolj sentimentalnih momentih podloženo s senzibilnostjo uigranih improvizatorjev in špilavcev abstraktne godbe. Celo ploščo izpeljejo z obilico dobrega okusa in se izognejo čerem klišejev, ki so pri taki muziki vseskozi realna nevarnost. Izvrstna plošča, ki ji le stežka najdemo dvojnika in ki se resnično mojstrsko sprehodi po preseku med svobodno improvizacijo, melanholijo, freejazzom, ekstatičnostjo in indiepopovsko navdahnjenim rokenrolom.