CARTER TUTTI VOID: f(x)

Industrial, 2015

Zgodovina naveze Carter Tutti Void sega v leto 2011, ko je trojica nastopila v okviru dela londonskega Short Circuit Festivala, ki ga je priredila tamkajšnja založba Mute in je v naslednjem letu nato pod naslovom Transverse tudi izdala posnetek tega improviziranega seta z enim dodanim, v studiu posnetim komadom. Ker pa dve tretjini zasedbe tvorita zakonca Carter-Tutti, se je zgodovina začela že bistveno, bistveno prej. Gre namreč za Chrisa Carterja in Cosey Fanni Tutti, se pravi polovico legendarnih industrialcev Throbbing Gristle. Nik Void, tretja enota Carter Tutti Void, pa je sicer dejavna kot članica prav tako v Londonu delujoče zasedbe Factory Floor, ki se je večinoma drži oznaka post-industrial. Zadnji album Factory Floor je pred dvema letoma izdala založba DFA, za katero stoji tudi James Murphy, znan pod svojim - dandanes ne več dejavnim - umetniškim imenom LCD Soundsystem. Carter Tutti Void lahko označimo za nekakšen transgeneracijski projekt.

Pred kratkim so pri Industrial Records izdali novo ploščo, naslovljeno z označbo za matematično funkcijo. Da, gre seveda za legendarno institucijo, ki so jo v drugi polovici sedemdesetih let minulega stoletja ustanovili prav Throbbing Gristle in ki je pravzaprav ne le dala ime temu polju ustvarjanja, temveč v njenem katalogu poleg izdaj ustanoviteljev najdemo še nekatera osrednja imena dotičnega žanra. Za razliko od prvenca Carter Tutti Void gre pri novem albumu za studijski izdelek, čeprav ga prav tako preveva živahna interakcija med člani, brez dajanja vtisa sledenja natančno začrtani poti. Ta princip medsebojnega odzivanja so smiselno ujeli v naslovu albuma kot tudi v naslovih skladb, ki sledijo isti logiki, saj namigujejo na to, da imamo opravka z razmerjem med nizom različnih vložkov in možnimi rezultati njihove obdelave.   

Tako začetki prvega komada delujejo nekoliko kot postopno ogrevanje motorja ali kot uvodne spoznavne minutke, ki se nato po premagani prvotni sramežljivosti razvijejo v neustavljivo industrialno gonilo, kakršno poganja celotni izdelek. Na pulsirajočo ritmično posteljico je položeno na gosto prepleteno tkivo, med drugim skoz in skoz spleteno iz popačene kitare in vokala, ki je prisoten kot le eden izmed uporabljenih gradnikov. Vseh šest komadov ima večinoma sorodno stopnjevano strukturo, vendar jim zaradi dodajane intenzivnosti ne zmanjka kapacitete za mikroraziskovalne podvige na svoji poti, kar jih dela sicer lične, vendar ne izumetničene miniature. Album pa se izkaže za material, ki bi enako dobro funkcioniral tako v galerijskem kot tudi v povsem klubskem okolju.

Zaključimo nostalgično, vendar - tudi zavoljo osvežitve z mladim kadrom - zazrto v prihodnost s sloganom Industrial Records, ki je po vseh teh letih od svojega nastanka še vedno slišati naravnost mamljivo zlovešče, ko pravi: »Industrial Music for Industrial People«.