Cat Power: Sun

Matador, 2012

Dvajseta obletnica glasbene kariere, ki jo ameriška glasbenica Chan Marshall, svojim fenom bolj znana kot Cat Power, praznuje letos, se zdi kar pravšnji trenutek za njeno vrnitev na glasbeno prizorišče. No, z njega čisto zares ni nikoli odšla, je pa res, da so od njene prejšnje plošče minila štiri leta, od njene zadnje avtorske plošče pa celo šest let. Velika pričakovanja njenih fenov so bila zato povsem razumljiva, to pa ima svoje prednosti in slabosti. Slabost v tem, da so se njene skladbe z zadnjih plošč preposlušale neštetokrat in so mnogi zato pričakovali set novih skladb v podobi, ki se jim je priljubila. Prednost pa preprosto zaradi daljšega premora, v katerem si je vzela čas, da je skladbe izpilila. Tisti, ki njeno glasbo poslušajo skozi zvočno podobo in so pričakovali, da bo Chan nadaljevala v intimnem križanju rocka, folka, soula in bluesa, z novo ploščo verjetno niso prišli na svoj račun. Skupaj s poudarjenim optimizmom - nove skladbe namreč prinašajo tudi novo zvočno podobo, v kateri kitaro pogosto izpodrinejo sintetizatorji. Nekateri plošči 'Sun' že lepijo pridevnike tipa »prehodni album«, s čimer bi se na nek način lahko celo strinjali. Toda ne prehoden album v smislu Chaninega reza z njeno glasbeno preteklostjo, pač pa prehoden skozi prizmo njenih recentnih življenjskih izkušenj, v katerih so bili lepi in težki trenutki. Pojavi se vtis, da plošča 'Sun' pravzaprav le zaznamuje novo prelomnico v glasbeničinem privatnem življenju, intima pa je področje, v katerem se je Cat Power vselej znašla odlično.

Vzporednice bi tu denimo lahko povlekli z rezom, ki ga je s svojo ploščo 'Smokey rolls down thunder canyon' pred nekaj leti naredil Devendra Banhart. Čeprav so bile skladbe po novem bolj optimistične, je Devendra v njih ohranil prepoznavno intimno podobo. Je pa hkrati res, da je bil v nekaterih skladbah že skorajda veseljaški, medtem ko je Cat Power na svojem novem albumu razpoloženjsko še vedno precej bolj melanholična. Toda v tej melanholiji, tudi tam, kjer se sooči z najtežjimi življenjskimi izkušnjami, ne išče patosa. Zdi se, da z novimi skladbami pravzaprav obrača nov list v svojem življenju. Ne skozi kliše »jutri bo vse boljše«, pač pa »življenje s svojimi vzponi in padci je lepo, tako kot je.« Na ta račun ji nekateri pripisujejo, da je v besedilih priložnostno postala že skoraj otroško naivna, pri tem pa pozabljajo, da se nas življenjski nauki najbolj dotaknejo v svoji neposrednosti, preprostosti, brez nepotrebnega filozofiranja. Ima pa Chan tu eno pomembno prednost; svoj emotiven glas, ki zna biti hkrati melanholičen in optimističen. Glas, ki zna besede spremeniti v zgodbe.

Da je bil Chanin namen z novim albumom obrniti nov list, pove tudi to, da je prvotno različico albuma - ki je bil po mnenju njenih prijateljev preveč temačen - opustila in posnela povsem nove skladbe. Za razliko od prejšnjih albumov, na katerih je sodelovala z drugimi glasbeniki, je novi album skoraj v celoti posnela sama. Bolj živahne, aranžmajsko bogate skladbe so pravzaprav nekakšna vez med njeno bluesovsko in soulovsko preteklostjo ter podobo, ki se na drugi strani spogleduje tudi s sredinskimi, indie smernicami. Toda kljub temu se varno izogne pasti, ki dobršen del sodobne indie produkcije zvabi v potrošniško, instant logiko. Za to ima pač preveč dober občutek za pisanje pesmi, ki jih spomin ne pozabi že ob prvem poslušanju. Svoj talent pokaže že v prvih treh skladbah, ki imajo vse po vrsti potencial hitov, v najsvetlejši luči pa bržkone zasije epska, skoraj enajstminutna skladba 'Nothin but time', ki takoj spomni na nekatere najlepše rockovske klasike. Verjetno ni naključje, da se kot bekvokalist v tej skladbi pojavi sam Iggy Pop. Vsaj nekoliko zaslug za bolj sintetično zvočno podobo nove plošče verjetno lahko pripišemo tudi Phillipu Zdaru, ki je skladbe zmiksal, s precej podobno estetiko pa se je ukvarjal tudi na zadnjih ploščah svoje matične zasedbe Cassius. Naj bo nova zvočna podoba po vašem okusu ali ne, pa tudi nova plošča Chan Marshall predstavi predvsem v vlogi izvrstne pisateljice pesmi in pevke. Ene najzanimivejših v zadnjih dvajsetih letih.