CATHARI: CORPOREALITY

Seeing Red Records, 2019

V uvodniku zbornika Angry Women, ki je izšel leta 1999 v sklopu publikacij RE/Search, avtorica Andrea Juno predstavi problem romantičnega mita o Clintu Eastwoodu, mita o nihilističnem samotarju, ki ni preveč dobro integriran v družbo, razpihuje nasilje zavoljo vzpostavljanja puhlih pravic, na koncu pa sam odjezdi v sončni zahod. Andrea verjame, da bi psihoanaliza takšen lik opisala kot ranjen subjekt, ki je bil v mladih letih izpostavljen nasilju, zaradi česar je še vedno prizadet. Pa vendar, ker naš Clint ne razpolaga s prav veliko možnostmi za refleksijo, boleče raje potlači, se nikoli zares ne sooči s travmo in zato si od te tudi ne more oddahniti. Nikoli mu ne odleže, njegova zavest pa, da bi se zavarovala pred bolečino, išče nove poti za isto, že opisano slabo početje, s čimer subjekt zamoti, da se ne obremenjuje s posledicami svojih dejanj, in ga tolaži s pomočjo različnih obrambnih mehanizmov. V resnici bi takšnemu subjektu že zdavnaj odleglo, če bi se le prepustil žalosti in spustil bolečino iz sebe. Težko je namreč vzdrževati masko cool modela, ki se predstavlja zgolj kot cinik in samotar.

V tokratni Tolpi bumov se bomo posvetili relativno sveži zasedbi Cathari, ki je sicer predstavlja popolno novost na širni glasbeni sceni, čeprav so njeni člani v kleti že več let sedeli na zasnovi prvenca Corporeality, o katerem bo tekla beseda v nadaljevanju. Zasedba prihaja iz Filadelfije, sestavljajo pa jo člani zasedb Crowhurst in Cowardice ter bivši člani benda Bandit; Mac Stephens z vokalom, Sean Clinton za bobni, Kevin Nolan s kitaro, Steven Edwards z ritem kitaro in Daniel Byrne z basom. Zasedba se zvočno napaja iz zapuščine doom metala in, ha, tudi če rečemo postmetala, v bistvu ne povemo veliko. Njihovo muziko odlikujejo dolge, intenzivno melodične kitarske kompozicije, dinamičen ritem ter nadvse čist in ravno prav barvit vokal, ki se po potrebi hitro preobrazi v močan growl ali krik.

Trajanje komadov samo po sebi sicer ne pove veliko, jasnejšo sliko nam izriše dejstvo dinamike ustvarjanja suspenza med tišjimi in počasnejšimi ter udarnejšimi in eksplozivnejšimi deli. Komadov na albumu je pet, od tega je najkrajši dolg sedem minut, a na plošči Corporeality preprosto ni dela, ki bi bil dolgočasen ali nesmiselno vstavljen. Prav zares, stopnjevanje suspenza z izlivi gneva, jeze, predvsem pa žalosti in obupa niti za trenutek ne odstopi od naracije zgodbe plošče. Omenili smo že, da so vokali močan gradnik albuma, dodati pa moramo, da plošča vključuje tudi nadvse premišljene zgolj inštrumentalne dele, kar sploh sijajno deluje v skladbi Drown. Ta že na začetku postreže z zvitim, izrazito detajliranim uvodom, ki najprej zveni kot izolirano brenkanje po strunah violine, na koncu pa se vse izlije v dobesedno nevihto ...

Albuma Corporeality pa ne odlikuje le zvok, temveč tudi njegova besedilna plat. K sreči Mac brezhibno in nadvse razločno odpoje vsa besedila, ki jih je, mimogrede, napisal sam. Večinoma govori o izgubi in žalovanju, glavnih fokusih zasedbe, ki bi se verjetno takoj podpisala pod uvodnik Andree Juno. Plošča Corporeality se osredotoči na raziskovanje različnih načinov, na katere žalujemo, Cathari nam tako želijo sporočiti, da je trpljenje nekaj povsem človeškega in da nas sproščanje trpljenja dela le bolj človeške – jokati je dovoljeno!

Zasedbo Cathari je zaznamovala tudi filozofija verskega gibanja katarov, ki so ga oblikovali dualistični krščanski in gnostični elementi. Rimskokatoliška cerkev ji je zato seveda proglasila za heretike in z njimi v začetku 13. stoletja na križarskih pohodih tudi krvavo obračunala. Predvsem so katari pridobili na popularnosti zavoljo asketskega kontrasta plemiškemu hedonizmu kot posledici nenehnega oplajanja in kopičenja bogastva na račun nižjih slojev prebivalstva. Cathari zastopajo ideje katarov in pravijo, da v kolikor obstaja najvišje dobro, obstaja tudi najnižje slabo, saj vendar že živimo v dejanskem peklu.

Kot zanimivost moramo omeniti tudi samo katarsko razumevanje spola, katari so bili namreč eno tistih gibanj, ki je dušo prepoznalo kot brezspolno in s tem ženskam priznalo veliko več pravic kot katerokoli drugo versko gibanje obdobja visokega in poznega srednjega veka, predvsem pa več kot zadrta Rimskokatoliška cerkev.

Album Corporeality zasedbe Cathari tako z vsakim vnovičnim poslušanjem poskrbi za nove elemente presenečenja, skrbno dodelane zvočne slike mu namreč kar ne zmanjka – tako v glasbenem kot vsebinskem smislu. Album naj se zato posluša na visoki jakosti in večkrat, da se ga zares v celoti sliši, ne zgolj posluša. Če boste zraven slučajno potočili kako solzico, pa tudi nič hudega, včasih mora ven. Če so pekel res ljudje okoli nas, potem je tudi poskus pobega povsem jalovo početje, v izogib težavam raje čimprej sprejmite svojo žalost ...