CATTLE DECAPITATION: MONOLITH OF INHUMANITY

Metal Blade, 2012

Ameriški death grinderji Cattle Decapitation so na sceni že dolgo znani kot brezkompromisni nažigači v glasbenem smislu, medtem ko so – kar se besedilnih tematik tiče – vedno veljali za goreče zagovornike veganskega načina življenja. No, glasbeni izraz se ni spremenil, mogoče je z leti celo še bolj izrazit kot prej, jim je pa zadnja leta dovolj, če se jih označuje zgolj kot ''veggie gore'', saj je njihov fokus skočil stran od kritiziranja živalim neprijaznega človeškega faktorja. Še več – fokus je zdaj popolnoma usmerjen v človeštvo. In le-tega Cattle Decapitation več kot očitno prezirajo in komaj čakajo, da nastopi njega konec.

Glasbeno so pred prejšnjim albumom The Harvest Floor dejansko zveneli precej povprečno: kruleči vokali, občasno kričanje, nonstop nažigaški boben in monotone generične ameriške brutal death metal linije, ki so bolj zvenele kot ostanek kakšnega studio sessiona zasedb Suffocation in Cannibal Corpse. Potem pa so končno dobili bobnarja, ki je lahko sledil divjim hitrostim benda in pri tem dodal še marsikaj svojega. David McGraw je tako postal trden temelj, na katerega je kitarist Josh Elmore končno lahko postavil svoje manijakalne kitarske fraze – izkazalo se je, da Josh dejansko in resnično pozna ameriški in evropski death metal, da ga odlično povezuje z britansko zvenečim grindom in crustom, vse skupaj pa zna povezati v manijakalne black metal izpade in celo avantgardne ter mathcore pasaže. Potem pa je svoje dodal še vokalist Travis Ryan in bend je dokončno zasijal v najmočnejši luči.

In letos so po treh neutrudnih letih turnej Cattle Decapitation ustvarili Monolith Of Inhumanity, ki v 11 pesmih z vso kaotično furioznostjo pošilja človeštvo k vragu. Že sama naslovnica, ki je več kot očitna parodija na sceno iz filma 2001: Odiseja v vesolju, kaže na to, kako kvartet iz Kalifornije vidi le najslabše v človeštvu. Album je še bolj natančno izveden kot njegov predhodnik, hkrati pa ponuja komade, ki vsak posebej zvenijo unikatno, kar se pri Cattle Decapitation dejansko ni zgodilo nikoli prej. Vedno smo imeli občutek, da poslušamo en in isti komad in še na predzadnji plošči je bilo tolikšnih trenutkov kljub očitnemu napredku več kot dovolj.

Pod taktirko producenta Davida Ottera, ki je znan predvsem po sodelovanju s Cephalic Carnage, so Cattle Decapitation res pokazali, kaj zmorejo. Boben je po eni strani nečloveško hiter, a hkrati postreže z veliko paleto razgibanih ritmov, ki se gibljejo med punkom, grindom, death metalom in tudi progresivnimi pasažami, ki bi jih prej srečali recimo pri Death ali pa Between The Buried And Me. Kitarist Elmore je še bolj poudaril melodične dele, ki ustvarjajo ravno pravšnji kontrast nizkotonskim riffom, tako da po eni strani dobite kot britev ostre riffe, ki režejo vse pred sabo, potem pa se z melodičnimi pasažami začne pravo, morbidno trpinčenje. V veliki meri pa je pomembno tudi to, da so z leti Cattle Decapitation dobili občutek za strukturiranje pesmi – medtem ko so stari albumi zveneli nenačrtovano bombardiranje z maksimalnim šok, a minimalnim materialnim efektom, je Monolith Of Inhumanity natančno načrtovano in izvedeno uničevanje, ki tako šokira kot sploh uničuje.

A vse to ne bi bilo tako dobro, če ne bi s svojimi besedili in glasovnimi sposobnostmi pristopil še vokalist Travis Ryan. Medtem ko kot kruljač ne seže do pasu Chrisu Barnesu ali Franku Mullenu, pa je z ostalimi ''sposobnostmi'' več kot dostojen nasprotnik vsem kontemporarnim vokalistom v novodobni death metal in deathcore sceni. Človek je zmožen spuščati nečloveško nizke glasove in pri tem celo izgovarjati besedilo, a ko začne kričati, pride do izraza vsa srhljivost, ki jo premore. Njegovi kriki zvenijo kot Kevin Sharpe iz Brutal Truth na steroidih, z zlobo, ki jo je znal izražati le Jeff Walker iz Carcass na albumu Necroticism. In potem se zgodi nekaj, kar nas popolnoma vrže iz tira: Travis Ryan ''poje'' prek kričanja – dejansko njegovo kričanje na trenutke ustvarja bolano melodijo, le-ta pa s kitarami pride do še bolj srhljivega izraza. Nekaj podobnega je na trenutke uspelo le Attili iz Mayhem na mojstrovini De Mysteriis Dom Sathanas, seveda ne v taki meri, ampak tisto je tudi čisto drugačen koncept in žanr, da tega, da je Mayhem plata izšla 20 let prej, ne omenjam.

Potem pa se skušamo prebiti do tem, ki jih Travis opeva in naletimo na izjemno dobro napisana besedila, polna tako bogatega in razgibanega besedišča, kot tudi res šokantnih tem. Po eni strani najdemo opis brutalnega posilstva moškega, ki se konča s prisilno spremembo spola (za ta komad so tudi posneli enega najbolj nagravžnih spotov vseh časov), po drugi strani gre za tipično, a precej cinično obračunavanje s človeštvom, ki mu ne prizanaša niti malo. Samo poslušajte, kako prepričljivo pravi, da je postal Smrt, Uničevalec Svetov. V besedilih pa se na srečo za razliko od mnogih drugih ameriških bendov ne opira na teorije zarote in podobne nebuloze, je pa vsekakor srhljiv, prepričljiv, ima bogato domišljijo in je morda tudi zrel za kakšen psihiatrični pregled.

Danes obstaja ogromno bendov, ki so ekstremni v marsikaterem pogledu, nekateri celo v vseh. A le redki imajo tako izrazit in iskren karakter kot Cattle Decapitation. In Monolith Of Inhumanity je dokaz, da so nekateri bendi rojeni, da vodijo, drugi pa, da posnemajo in utonejo v pozabi.