CELESTE: ANIMALE(S)

Denovali, 2013

V nocojšnji Tolpi Bumov poslušamo novo ploščo »Animale(s)« francoskih počrnjenih post-hardcore sludgerjev Celeste. Z njimi se na valovih Radia Študent srečujemo prvič, za seboj pa imajo že štiri naraščajoče močne izdaje. Predvsem zadnja, »Morte(s) Nee(s)« iz leta 2010, ostaja njihov najbolj monoliten izdelek. S svojimi štiridesetimi minutami disonantnega post-HC in black sludge nabijanja ter pesimističnimi besedili o pedofiliji, incestu, pohabljanju in zlorabi žensk v družini ter na delovnem mestu je skorajda nepredušen, nedosegljiv kos težke psihosocialne temačnosti, ujet v neizprosen zvočni udar.

S tem nadaljujejo tudi na plošči »Animale(s)« kjer pa vse te prvine nekoliko bolj razdelajo, razpotegnejo in na trenutke celo prečistijo – ne nujno v dobrem smislu. Glavnino njihovega zvoka še vedno tvori gmota nizko uglašenih kitar z molovsko disonantnimi riffi ter nezgrešljivi dvojni bas boben, ki je v preteklosti konstantno nakazoval blackmetalski blastbeat, tokrat pa se v blast izbruhe tudi zares spustijo. Kot bi končno dali prosto pot implicirani obljubi zagona njihove glasbe. Celeste so namreč izšli iz močne francoske underground screamo hardcore scene in svoj zvok postopoma, iz albuma v album, oteževali, metalizirali in zatemnjevali. Vsaj na zadnji plošči »Morte(s) Nee(s)« pa je bilo močno slutiti tudi vpliv ali pa vsaj afiniteto do sprevržene melodike in splošno pokvečene harmonične klime prvakov francoskega avant-black metala, Deathspell Omega. 

»Animale(s)« je t. i. dvojni album, traja dobrih sedemdeset minut in klavstrofobičnost prejšnje plate na veliko mestih razprši ter v dogajanje pripusti tudi več počasnih in elegičnih doom momentov. Le-ti se kdaj že kar preveč dotaknejo postmetalskega melodičnega patosa, zato delujejo rahlo pod nivojem, ki smo ga pri Celeste vajeni. Po drugi strani pa v bolj navdahnjenih epizodah, kot denimo v uvodni »Laisse pour compte comme un batard« pokažejo, da jim tudi v teh delih sploh ni treba nujno biti na prvo žogo. Sledeča »Au pied d'une bicoque peu seduisante« eksplodira s surovim blastbeatom, nad katerim se vrtinčijo disonantni »deathspell« motivi, prelamlja se v težak srednje hiter sludge in poudarjeno izzveni v nasičenem basovskem tolkalnem napadu. Komad je nekakšna mikro odslikava najbolj intenzivnih momentov plošče, ki vseskozi ohranja tipično Celeste črno razbarvanost, neprijaznost in nelagodje. V to pa se sedaj vriva tudi nekakšno občutje utrujenosti in iztrošenosti, ni pa povsem jasno, ali gre tukaj za odsev njihovega stanja kreativnosti ali pač funkcionalni učinek tematske zasnove plošče.

O njej lahko tisti, ki ne razumemo francosko, tokrat izvemo iz nekaj spremnih besed ter prvič tudi prevoda nekaterih izbranih verzov. Gre za nekakšno tragično ljubezensko zgodbo med dvema otrokoma, ki se dogaja na ozadju razbitih družin, neodgovornosti staršev ter ekskurzov v brezup, nasilje in temnih plati pubertetnega erotizma. Vsekakor gre torej spet za tematike in občutja, ki so težka kot svinec, trpko pa jih pospremi tudi izstopajoča grafična oprema plošče. Za samo glasbo se sicer zdi, da na trenutke izgublja obrate, a glomazni občutek pritiska in turobnosti je nespregledljiv ter v poslušalcu odzvanja še dolgo potem.