Charles Bradley: Victim of Love

Daptone/Dunham, 2013

The Victim of Love, drugi album Charlesa Bradleya, soul pevca iz Brooklyna, prihaja dve leti potem, ko je v triinšestdesetem letu starosti objavil svoj prvenec pri založbi Daptone. S svojo življenjsko zgodbo, ki jo je razgalil na prvencu, in emocionalnimi zgodbami, ki stojijo  za pesmimi na albumu No Time for Dreaming, je Charles Bradley predramil javnost in si je v zrelih letih, in vendar v roku enega samega albuma, ustvaril cenjeno in spoštovano ime. Charles Bradley je ob spremljavi zasedbe Menahan Street Band in v skladbah, ki jih je napisal s kitaristom in vodjo te skupine Thomasom Brenneckom, zvenel kot avtentičen soulovski pevec iz šestdesetih, kot skriti biser iz urbanega geta, kot naravni čudež sredi krutega, brezosebnega sveta, kot soulovski odgovor na bluesovske male čudeže, ki so se dogajali pred leti, ko so neznani  avtentični blues izvajalci prihajali iz Mississipija pod okriljem založbe Fat Possum.

Ko govorimo o albumu Victim of Love, moramo upoštevati čas, ki je bil na voljo za pripravo gradiva. Pri drugem albumu je najpogosteje tako, da je imel avtor za pisanje pesmi na voljo manj časa kot pri prvem albumu. To še toliko bolj velja za Bradleyja, ki je pesmi za prvenec zbiral celo življenje, medtem ko sta imela s Thomasom Brenneckom za pripravo gradiva tehnično gledano vsega dve leti, pa še to med izredno gosto posejanimi koncertnimi obveznostmi. Toda Charles, Thomas in Menahan Street Band znajo delati glasbo in pričarati toplo, človeku po meri narejeno soulovsko vzdušje. 

Victim of Love poteka v bistveno bolj svetlem vzdušju kot No Time for Dreaming, ki so mu ton narekovale osebne apokaliptične izkušnje iz Bradleyjevega življenja. Album se začne zvočno dokaj lahkotno, rahlo jamrajočo baladico Strictly Reserved for You in zibajočo You Put the Flame On It z vanilijastimi ženskimi spremljevalnimi vokali. Bradleyjev veliki vokal se prvič konkretno razpotegne v bluesu Let Love Stand a Chance. Naslovna Victim of Love se ponaša z lepim, skromnim akustičnim aranžmajem, pri katerem se Bradleyjevi vokali objemajo s spremljevalnim petjem, ki ima zelo aktivno stransko vlogo v izvedbi skladbe.  Love Bug Blues v album vnaša vibrirajoči zvok s poudarjeno bas linijo in pihali, ki imajo skoraj toliko teže kot vokal. Dusty Blue je instrumentalna pesem s kitarsko linijo, ki ima osnovo v nekakšnem flamenku, medtem ko se ritem sekcija giba v afrobeat ritmih. Naslednja, Confusion, je sočno zafuzziran psihadelični soul, kakršnega je imel rad tudi Curtis Mayfield. Sledi mu podobno producirana Where Do We Go from Here, v kateri Bradley v svojem prepoznavnem slogu modrega moža učinkovito in glasno zastavlja eksistencialno vprašanje in gospelovsko pridiga, medtem ko se cvileča fuzz kitara ovija okoli njegovega žametnega baritona. Crying in the Chapel prinaša sijajno vokalno izvedbo, ki se oprijema otožnih južnjaških pihal v slogu Muscle Schoals soula. Hurricane je seksi in groovy soul, album pa se zaključuje z ljubezensko izpovedjo Through the Storm, ki s svojim prezgodnjim izzvenom pusti vtis zaključka v naglici.

Victim of Love je poln, z odliko ustvarjen album modernega soula, ki bi z drugačnim zaporedjem pesmi lahko pustil še bolj prepričljiv, emocionalno intenzivnejši vtis. Zgodba se nadaljuje.