Charles Evans: Subliminal Leaps
More is More, 2013
Polje, ki ga na albumu Subliminal Leaps orisuje Evansova glasba, se razteza od svobodnega do bolj ali manj atonalnega in celo dvanajsttonskega komornega jazza, pač nekje na zabrisani meji s klasično glasbo. Intelektualno in eterično vzdušje kvarteta brez bobnov po eni strani spominja nemara na zvočne prostore zasedb Johna Taylorja, po drugi pa celo na kompleksno dekonstrukcijo kakšnega Henryja Threadgilla in seveda postekspresionistično slovnico v času po Colemanu in Braxtonu. Znotraj Evansovega lastnega ustvarjanja je verjetno glavna novost tega albuma prav omenjena komorna kvaliteta, ki v saksofonistovo glasbeno govorico vnaša več refleksivne umirjenosti.
Ameriški baritonski saksofonist je album sicer zasnoval posebej z mislijo na svojega mentorja, znamenitega sopranskega saksofonista Davida Liebmana, ki je seveda tudi del zasedbe. Kvartet zaokrožita še pianist Ron Stabinsky in kontrabasist Tony Marino. Album je izšel pri založbi prodornega in tudi pri nas poznanega trobentarja Petra Evansa, s katerim je Charles Evans v preteklosti tudi že igral.
Večino Evansovih skladb albuma Subliminal Leaps zaznamuje izjemna kompozicijska pretočnost, ki sproti pogosto postaja tudi čedalje bolj izmuzljiva. Prepoznavne harmonske in melodične strukture se namreč nenehno pojavljajo v novih perspektivah, ki sproti ukinjajo njihovo prejšnjo skladnost in jih na novo kontekstualizirajo. Takšne enote, denimo prepoznavni nizi in krajša sosledja akordov, se pojavljajo v različnih permutacijah, predvsem pa z učinkovitimi transponiranji ustvarjajo nalomljeno, a hkrati presenetljivo skladno zvočno celoto. Zato nekatere pasaže dajejo vtis, kot da se vedno znova vračajo na svoje izhodišče, nakažejo neko smer in se nato, še preden bi dosegle vrhunec, nenadoma zlomijo. Pri tem točka, na kateri se nato spet nadaljujejo, ni točka, kjer so se bile ustavile, temveč neko bolj ali manj poljubno drugo izhodišče. Ker posamezna gibanja ohranijo svojo smer, ostajajo ti nizi prepoznavni, vendar njihov napredek ne sledi linearni logiki, pač pa neki popačeni, vedno znova prelomljeni premici.
Zaradi zračne teksture in izjemno prostranih zvočnih prostorov najdeta solista Charles Evans in David Liebman tudi priložnosti za prepoznavno jazzovske odklone, ki celoto obogatijo z bolj osebnimi, individualiziranimi primesmi. Prav z nijmi uspe ta glasba tudi preseči nekoliko suho kompleksnost svoje zasnove, ki sama po sebi še ne zagotavlja dovolj vsebinske polnosti. Zato pa sugestivna prepletanja obeh saksofonskih glasov z občasnimi stiki in še močnejšimi kontrastiranji ustvarjajo glavne izrazne nadgradnje, iz katerih izvirajo mnogotere izrazne nianse.
Slišana kot celota, ne kot drsenje posameznih nizov, ustvarja Evansova glasba na albumu Subliminal Leaps kompleksne in po svoje vendarle urejene geometrčne vzorce, ki se nenehno razraščajo. Sanjava napetost, ki se skriva pod to površino, temelji na dejstvu, da sledi ta glasba neki nemogoči arhitektoniki. Tudi kadar so sosledja slišati po svoje utemeljena, se po nekaj stavkih ali zvočnih križiščih utegne namreč izkazati, da so sestavljena v nemogoče objekte s sprevrženo zvočno geometrijo. Sopostavitve alikvotno bogatih škripanj, razdrobljenih melodij in predano raziskovanje postopnih zvočnih premen naredijo Subliminal Leaps album, vreden natančnega poslušanja.
Prikaži Komentarje
Komentiraj