Charles Gayle Trio: Streets

Northern Spy, 2012

Pozdravljeni v nocojšnji Tolpi bumov, kjer tokrat poslušamo najnovejšo izdajo tria velikana free jazz saksofona Charlesa Gayla. Gayla vsaj nekateri poslušalci Radia Študent nedvomno poznajo, gre pa za glasbenika, ki je pravzaprav legendaren – a z obema nogama še trdno v tem svetu. Zgodba dvainsedemdesetletnega pihalca, pa tudi občasnega pianista, je vsaj v grobih obrisih dobro znana. Pričujoča plošča pa se še posebej očitno nanaša na njegovo večdesetletno obdobje brezdomstva in življenja na cesti. V tem času je na ulicah pogosto igral in nastopal kot »Streets the Clown«, lik v tradiciji žalostnih klovnov, odraz in obenem komentar temeljne grobosti življenjske situacije, ki jo je izkusil. Čeprav je glavnino svoje uradno zabeležene koncertne in snemalne kariere nastopal pod lastnim imenom in se le sporadično pojavljal kot klovn Streets, pa je začel v zadnjih letih ta lik znova prevladovati. 

Ob neki drugi priložnosti sem zapisal, da sodi Gayle med najžlahtnejše nosilce zgodovinskega freejazzovskega plamena, ki s kričavo saksofonsko ekspresijo izpoveduje svojo potopljenost v afroameriško izročilo. Bluesovsko popačeno in gospelovsko pridigarsko dikcijo njegovega improvizacijskega lirizma lahko v vsem sijaju slišimo tudi na njegovi zadnji plošči. A priložnost imamo motriti tudi nekaj redkejšega. Kako tovrstna govorica, njeno osebno preoblikovanje, zveni po desetletjih udejanjanja, gojenja in predanosti? Kaj pomeni tako rekoč celo življenje preigrati na tak način, obdržati kontinuiteto katarze in tolažbe, tesnobe in odrešitve, implicirane v kulturno-spiritualni podstati te glasbe? Povedano drugače – dandanes se morda zdijo zanimivejši »surviverji« Gaylovega kova kot pa prežitki bolj bleščečega protohipijskega free jazza, ki poleg manka energije pogosto dajejo vtis, da so nekako izgubili kompas.

Lahko bi rekli, da večne teme sočutja, preizkušnje, ljubezni in posvetitve pri Gaylu niso del neke lahkomiselne vseobsegajoče utopične vizije, temveč so, prosto po uličnem slengu, prisotne na veliko bolj »street« način. Gaylova igra ostaja robata, močna in predvsem kljubovalna, a razkriva tudi neke vrste utrujenost in breme - težo, ki te lahko, kot je povedal v nedavnem intervjuju, tudi zlomi. Sočutje in ljubezen, s katerima Gayle ponavadi ne skopari v naslovih skladb, se tako v glasbenem smislu kot tudi v nakazani čustveni turbulenci vpisujeta v tiste izkustvene pokrajine, ki jih je odstrl že Coltrane v skladbah »Love«, »Consequences« in »Serenity« s plošče »Meditations«. Ravno »consequences«, torej posledice, so tisto, pred čimer Gaylov izraz ne beži. Na poetičen način bi si upal trditi, da je morda Gaylova glasba ena sama velika posledica. 

Igro Charlesa Gayla in njegovega delovnega tria v letu 2012 lahko tako tudi razumemo kot glasbo, ki raste iz ognjenih klic free jazza konca šestdesetih let in se lahko pohvali z obsežno življenjsko kilometrino vere v njegov tolažilni in transformativni potencial. Če ploščo »Streets« primerjamo s prvo uradno studijsko izdajo »Homeless« s konca osemdesetih, ki se je Gaylu zgodila po dveh desetletjih brezdomstva, so podobnosti številnejše kot razlike. Čeprav za bobni in basom sedaj sedita druga glasbenika, redna člana njegovih aktualnih zasedb Michael TA Thompson in Larry Roland, ostaja tip improvizacijske interakcije nezgrešljiv. Freejazzovsko brbotanje, obenem zasvingano in počasi gomazeče, je tiste vrste, ki jo lahko označimo kot konstantno, kolektivno petje. Gaylov zvok in fraziranje ostajata prepoznavno njegova in se kljub nezgrešljivemu aylerjevskemu ekspresionizmu spretno izogibata kakršnimkoli klišejskim prijemom, padcu osredotočenosti ali banalnosti. Njegov izraz ima karakter tistega, kar ostaja in vztraja. Je nekakšno »igranje na dolge proge«, ki izziva vzdržljivost čuječnega inštrumentalizma in predvsem ohranjanje naboja. Razlike z zgodnjimi ploščami pa moramo po mojem mnenju razumeti ne v kontekstu pomiritve – ki je označba, s katero se pri pisanju o glasbi pogosto malomarno opleta –, temveč predvsem ponošenosti in sledi časa, ki nujno ne ozdravi ran, temveč še bolj skuša razsežnosti sočutja in ljubezni do bližnjega.

Celoten trio diha tudi v bolj klasičnem jazzovskem smislu, ki pa je drugotnega pomena v primerjavi s kolektivno empatijo in telepatsko interakcijo Thompsona, Rolanda in Gayla. Iz slednjega se rojeva način zvočenja, ki je povsem njihov in korenine hkrati s priznavanjem že zabrisuje ter ustvarja dolge privzdignjene momente, ki resonirajo z odmevi neznanega in še neslišanega.