CHELSEA LIGHT MOVING: Chelsea Light Moving

Matador, 2013

V današnji Tolpi Bumov poslušamo Chelsea Light Moving, novo skupino, ki jo tvorijo štirje glasbeniki, a se vse vrti okoli Thurstona Moora, katerega ločitev s Kim Gordon je pripeljala k razpadu kitarsko noiserskih Sonic Youth. Po prenehanju delovanja te legendarne ameriške skupine je v sodelovanju z Beckom posnel ploščo Demolished Thoughts, ki je slišati kot psihedelični folk in ga hkrati predstavlja v bistveno milejši formi. Pa vendar je sedaj, ko šteje 54 let, ponovno zagnal motorje in s Chelesa Light Moving vrača zvok hrupnih kitar, ki spomnijo na Sonic Youth, hkrati pa je slišati agresivno kot že dolgo ne.

S Samaro Lubelski na basu, bobnarjem Johnom Moloneyem in kitaristom Keithom Woodom, ki ga slišimo v Hush Arbors, je dosegel zvok, ki spomni na obdobje Sonic Youth iz zgodnjih osemdesetih let. Hrupnost kitar je tokrat še vedno slišati, a se hkrati tudi odmika zaradi surove in agresivne drže. Ploščo obenem tvorijo raznolike pesmi, saj če smo prej omenjali agresivnost, je pri Frank O'Hara Hit veliko bolj slišati plavajoči zvok kitar, ki se dopolnjuje z značilnim vokalom Thurstona Moora. Podobno pa uvodna pesem z naslovom HeavenMetal predstavlja odmik v svoji mirnosti. Obenem pesmi vsebujejo tekoči drajv, kot na primer Sleeping Where I Fall, kar jih ponovno vrača v sonicyouthovski zvok. 

A hkrati smo omenjali agresivnost, ki je med drugim slišana pri pesmi Alighted in kaže podobnost z težkim zvokom kitar, ki spominja na obdobje Nirvanine plošče Bleach. Pri tem pa so pesmi na plošči razmeroma dolge in tako ponujajo raznolike možnosti za zvočna nadgrajevanja. Tako Alighted kasneje postreže s hrupnim in raztreščenim zvokom, ki se ponovno sestavi v znano formo. A kot protiutež se Chelsea Light Moving v dveh kratkih pesmih, in sicer Lip in Communist Eyes, ki je priredba benda The Germs, ponovno spomnijo zgodnjih osemdesetih let – obdobja punka in hardcora. A na drugih mestih se album tudi umiri, pesem Mohawk  pridobi bolj poetičen bitniški pristop, kjer Thurston Moore oblikuje zgodbo v pripovedni obliki. Bitniška kultura se razkrije v pesmi Burroughs, v kateri se spomnijo na pisatelja Williama S. Burroughsa, avtorja znamenite novele Naked Lunch, po kateri je David Cronenberg posnel istoimenski film. Pri tem pa je slišati tako hrupnejše kitarske posege, ki se skrivajo znotraj tekočega drajva, kot težje kitarske zvoke.

Chelsea Light Moving zaznamujejo kitare, ki smo jih pri Thurstonu Mooru vajeni, pri tem pa je slišati za odtenek težji in agresivnejši zvok. Tako v določenih momentih to izpodriva plastenje hrupnosti, saj se na njeno mesto umešča zvok agresivnih kitar. Slišati so jezno  in divje, a če so Sonic Youth bili zmožni hrupnost povezati v mehkoben zvok, Chelsea Light Moving ostajajo na področju surovosti. Kljub temu so slišati sveže in kažejo Thurstona Moora v energični in raznoliki podobi.