CHES SMITH: The Bell

ECM, 2016

V nocojšnji Tolpi se bomo posvetili najnovejši izdaji tolkalca, ki je RŠ-evi publiki skoraj zagotovo poznan, morda ste nanj naleteli v jazzu - Ches Smith je namreč sodeloval z veliko paleto glasbenikov od Tima Berna, kitaristke Mary Halvorson, Zorna, Bena Goldberga, če omenimo le nekatere. Drugi ste morda nanj naleteli v Ceramic Dog, kolektivu Secret Chiefs 3 ali pa morda v bendu Xiu Xiu. Če se iz študija perkusij, kompozicije in improvizacije znajdeš na odru kot touring bobnar Mr. Bungla, postane prav jasno, da bo žanrska širina tvoja odlika. Plošča The Bell razkrije, da ga prav toliko kot avantgardno razbijaštvo zanima tudi diametralno nasprotje, subtilna poglabljanja, če le tudi ta vključujejo veliko mero svobode.

Ali glasbenike privlači njegova žanrska neobremenjenost ali kombinacija tehnične podkovanosti in samosvojosti, je v bistvu brezpredmetna dilema, saj se eno nadgrajuje z drugim. Da se lahko znajde sredi neparnih ritmiziranj, v rokerski surovosti in v različnih improvizacijskih kolektivih, je zagotovo posledica neprestanega igranja, ki utrdi glasbenikovo držo in izuri reaktivnost.

Poleg tega se v Chesovi diskografiji najde tudi solistično ustvarjanje, kjer se poglablja v komponento ritmičnosti in hkrati eksperimentira z melodiko vibrafona in elektroniko. Zadnji izmed teh projektov je bil v letu 2012, tridelna solo plošča Psycho Predictions, ki je neke vrste nadaljevanje projekta Congs for Brums. Igranje s sekvencerji, elektroniko, repetitivnostjo in vpeljevanje melodike nakažeta njegovo zanimanje za umeščanje znanja inštrumenta v širši kontekst. Le-to uporabi oziroma razgradi za pisanje skladb na albumu The Bell.

Od leta 2014, ko je trio debitiral v New Yorku, je ta projekt zaradi zanimivih sinergij postal prioriteta glasbenikov, ki so naslednjega leta začeli snemati omenjeni album pod produkcijsko taktirko očeta založbe ECM. Zanimiv albumski sestav, Craig Taborn na klavirju in Matt Maneri na violi, oba stara znanca, ter Smith s tolkali in na vibrafonu, takoj sproži ugibanja glede skupinskega zvoka, ki ga bodo ubrali na plošči. Ob spominu tudi na taborno afiniteto do vključevanja elektronike, spelje misel na precej drugačno sliko, kot jo na koncu dobimo, ni pa ta nič kaj manj intrigantna. Plošča namreč ne postreže niti v podobnosti njegovih solističnih projektov niti z eksplozivnostjo kompozicij s These Arches, temveč je precej bolj minimalistična.

Ches se poigrava z ohlapnostjo kompozicije, ki jo dopolnjujeta improvizacija in tišina, ki na albumu ne igra prekinitvene vloge, temveč je del počasne in napete dinamike skladb. Spogledovanje z minimalizmom v klasiki in tenzija filmske glasbe pušča izvajalcem veliko prostora, ki ga vendarle ne izkoriščajo za avantgardno razbijanje, ampak melodično hojo po inštrumentih. Le-ta se v drugem delu skladb oziroma drugem delu albuma večkrat ujame v vzorec, ampak je ravno ta neujetost, a hkrati cel čas implikacija nanj, močan moment, ki je konstantno izpostavljen.

Pri albumu je vredno izpostaviti dve stvari: ena od teh je, da so skladbe zapisane izpod rok bobnarja, ki se je namensko želel izogniti svoji zaznamovanosti z inštrumentom tako z vidika melodike kot ritmike, druga stvar pa je, da sta za tako ohlapnost aranžmajev potrebna poseben angažma in usklajenost improvizatorjev. Do delov, ki so bolj strukturirani, se je torej težko prebiti, saj so pred njimi neskončne atmosferične ravnine, ki se bodo nadvse potrudile izogniti se pripoznanim formam zadrževanja intrige, torej iskanju ritma, ponavljajoče melodije. Tega, kar se prvič zares pojavi komaj v drugi polovici »Isn't It Over?. Močna točka albuma je, da je pot dovolj dražeča in skoraj intervalična, kar zelo jasno nakaže v Barely Intervallic, od koder album počasi stopnjuje tempo. Čakanja se izplačajo, saj so plastenja tria v skupnih izbruhih, četudi so časovno dokaj skromno dozirana, zelo dinamična. Valujoča ritmiziranja med inštrumenti, plazeči klavirski riffi, odrezava in na čase klezmer melodika viole ter oster neoprijemljiv tolkalski motor odtehtajo na čase za kanec predolga ali pa premalo intenzivna vzburjanja.

Album odzveni kot igra zvočnih valov skupka viole, ki se iz mirujočih lebdenj spremeni v ost, klavirja, ki iz poltonskih sprehodov ubira surov ritmični vzorec, in sanjaškega vibrafona, ki odzveni v upočasnjenih delih ter se v nabiranju tempa oziroma njegovem tvorjenju spreminja v sofisticirano topotanje. Ambiciozno in precej brezkompromisno zastavljena celota izpostavlja zanimivo perspektivo trčenja kompozicije in improvizacije ter obenem zanimiv vpogled v to, kako se med eno ali drugo razvija ali izpodbija žanrskost.