Church Chords: elvis, he was Schlager

Otherly Love Records, 2024

Vsake toliko dobimo predse izdelek, ki preseneča tako s svojim zvenom kot tudi z okoliščinami nastanka, projekt, ki poslušalstvo privabi tako z ambiciozno sestavo kot z barvitim naborom sodelavcev. Če nam je prizanešeno prenašanje viagriranih projektov rock dinozavrov, kot je denimo novi album neimenovanega kitarista določenih pištol in vrtnic, in namesto tega kopljemo globlje v konglomeratne plasti kamna, lahko včasih najdemo zanimive skupke ustvarjalcev in ustvarjalk, katerih skupna glasbena formula vrednostno presega nomenklaturno vsoto posamičnih členov. Primer take muzikološke zmesi je projekt Church Chords, obsežna manifestacija skladateljskega, pisateljskega in producentskega sodelovanja, ki je pod taktirko Stephena Buona s približno tridesetimi pari glasbenih rok pripravila album elvis, he was Schlager.

Glasbeni projekti, ki so od začetka zastavljeni kot sodelovanje velikega števila glasbenikov, lahko hitro postanejo žrtve lastne ambicioznosti in podvrženosti individualnim muzikalnim egom. Nevarnosti, da stvaritve umetnikov tvorijo nepovezan kolaž, se je mogoče izogniti z jasno vzpostavitvijo avtoritete pri projektu. Tak pristop je ubral glavni avtor in producent plošče Stephen Buono, ki je nad projektom bdel, ga koordiniral in skladal, izvedbo pa prepustil preostalim sodelujočim glasbenicam in glasbenikom. Za tovrstne izdelke je pomembno, da je glasba zmožna izgubiti neposredno povezavo s svojo kreacijo, da lahko stoji samostojno, brez pojasnjevanja okoliščin nastanka. Album elvis, he was Schlager zmore vzpostaviti lastno identiteto, ki stoji na dobri zastavljenosti projekta in glasbeni kohezivnosti sodelujočih talentov. Hkrati pa modro prepusti teritorij glasbenikom in glasbenicam, da pustijo individualno sled in tako obogatijo paleto. Primer tega je najbolj slišen v vokalih, ko glasbenice pretvorijo dobro definirano osnovo v skladbo, ki izrazi njihov karakter in ustvarjalski opus. Takako Minekava poje v japonščini, Thalma de Freitas in Ricardo Dias Gomes prineseta v kolaž fragmente brazilske glasbe, Genevieve Artadi pa se igrivo spoprime z besedilom v sebi popolnoma tuji portugalščini. Vsi ti delci posameznikov obogatijo kolektivno glasbeno identiteto, a so hkrati predani projektu in ne izkrivljajo forme celote.

Najbolj izpostavitve vredna točka je stilsko slalomiranje. Glasbenikom je v album uspelo smiselno združiti individualne zvočne profile in preference. Konstrukcije komadov kažejo na predano in posluha polno pogovarjanje ter načrtovanje, kjer kakršnikoli kompromisi zgolj služijo celoti. Glede na to, da idejni vodja Buono izhaja iz jazzovskih vod, je ena glavnih glasbenih iztočnic jazz, predvsem z vidika ritmične strukture in inštrumentalnih temeljev skladb. V kombinaciji s sodobno produkcijo in elementi, navdahnjenimi z evropskim etnom, v smislu glasbenega ogrodja čofotamo v subtilni, toda okusni mineštri, recimo ji kar klezmetronika. Mestoma, denimo v uvodnem komadu Sweet Magnet, so v eksperimentalno obarvano obzorje muzike vtkani sočni kitarski rifi, izposojeni iz Nokie kakšnega sahelskega mp3-dilerja. Kitarske valove sta pomagala postrojiti tudi Jeff Parker in Nels Cline, sama po sebi potencialno utrujena forma distorzirane kitare pa v nepredvidljivi mešanici deluje osvobojeno in estetsko prerojeno.

Sčasoma komadom sicer zmanjka nekaj kreativnega elana. Začutimo, da je skladateljsko jedro med komadi bolj ali manj enako, njihove inštrumentacije pa znajo biti podobne druga drugi. Bataljon gostujočih glasbenikov zmore obogatiti ogrodja pesmi, a lahko le v omejenem obsegu spremeni vtis celotnega komada. Tako glasba včasih nekoliko nenavdahnjeno čaka, da mine in da jo nasledi delo, ustvarjeno v bolj posrečenih okoliščinah. Primer tega je skladba Apophatic Melismatic, ki položi masten bit z retrosinti, a služi zgolj kot sukajoči se funky intermezzo. V napol iskreni, napol samoironični ošabni disko dispoziciji nikoli zares ne doseže nivoja eksperimentalne drznosti, ki jo premorejo bolj ambiciozni deli plate.

Celostno gledano je plata elvis, he was Schlager razgibana in kreativna stvaritev. Church Chords se predstavijo kot nadarjena in dobro uglašena, četudi v resnici nepovezana skupina. Snemanje je namreč koordiniral idejni oče Schlagerja, Buono. Kljub bogati zasedbi in plodovitemu sodelovanju gre dejansko za njegov projekt, pri čemer je odgovoren za glasbo, produkcijo in založništvo albuma. Plošča je plod dolgotrajnega truda avtorja in kljub nekaterim pomanjkljivostim ter občasni izpetosti na koncu pusti dober vtis in vabi k ponovnem poslušanju. Pustolovskost projekta je hkrati smotrno uravnotežena z bolj popovskimi momenti, celo z nekaj postpankovske energije v komadu Owned by Lust. V tej skladbi so abrazivni zvočni efekti postavljeni v kontrast milejšim zvokom Nata Walcotta v pesemski soseščini. Album elvis, he was Schlager ne presega nujno del individualnih ustvarjalcev in k temu niti ne stremi. Doseči zmore lastno vzporedno dimenzijo obstoja in tako glasbeno upraviči ambiciozno sestavo.