Clairo: Immunity

Fader Label, 2019

Čudna so pota YouTubova ... tako čudna, da včasih celo samim vodilnim pri tej spletni platformi ni jasno, po kakšnem ključu se odzivajo, nadgrajujejo in usmerjajo njihovi algoritmi. Smo pred letom 2020 in v glasbeni industriji je po nekem idealističnem scenariju mogoče uspeti čez noč. Ciljamo seveda na koncept spletne viralnosti, običajno nepričakovanega ad infinitum deljenja specifične avdio-video vsebine po družbenih omrežjih.

Clairo, dvajsetletno ameriško protagonistko današnje Tolpe bumov, lahko uporabimo kot eklatanten primer viralnosti v kontekstu glasbene industrije. Če ste stari med 15 in 35 let, je skorajda nemogoče, da ste leta 2017 spregledali njen YouTube hit Pretty Girl. Nadvse preprost lo-fi pop komad, posnet na poceni opremi v domači sobi, je praktično čez noč pristal v ušesih milijonov poslušalcev. Števec je dve leti kasneje ravno presegel 40 milijonov ogledov. Med skeptiki na Redditovih forumih se je kmalu po izbruhu njene popularnosti hitro razširila teorija o tipični industry plant, umetno ustvarjeni zvezdi, ki naj bi ji do viralnosti pomagal njen v glasbeni industriji dobro povezani oče, pomemben frajer v svetu marketinga. Očitkom navkljub je njen primer odličen študijski primerek nastajanja glasbenih zvezd generacije Z. Nič več Zvezda je rojena potokov solz ala Bradley Cooper via Lady  Gaga, pač pa­ algoritmi?

Po tem, ko je Clairo postala internetova pretty girl, so o njej poročali in razpravljali vsi od Pitchforka do New York Timesa. Na svoji prvi turneji leta 2018 je ogrevala za Duo Lipo, vmes podpisala za Fader Label, letos pa na turneji spremlja Khalida. Recimo, da ji je pri preboju pomagal oče, v kakršnikoli obliki že. To ne spremeni dejstva, da je Clairo aktivna ustvarjalka že od zgodnjih najstniških let. Levji delež pa je k internetni slavi nedvomno doprinesla tudi njena preprosta podoba, ki so jo za svojo vzele številne meme skupnosti.

Mlada glasbenica zdaj predstavlja svoj debitantski album Immunity, pod katerega se je kot producent, ki je soustvaril štiri skladbe, podpisal Rostam, nekdanji član zasedbe Vampire Weekend. On letnik ‘83, ona letnik ‘98, pred nami pa album, ki ga je slogovno in zvočno moč opisati kot sintezo prevladujočih popularnih zvokov njegove mladosti oziroma njenega zgodnjega otroštva. Immunity je bržkone eden slogovno bolj purističnih indie pop rock albumov, ki smo jih v zadnjem času obravnavali na RŠ-u. Že ob prvem zvenu klavirja in akustične kitare uvodnega komada Alewife nas popelje v čas poznih devetdesetih in zgodnjih dvatisočih. Dobo mIRC-a in MSN-ja, Nokie 3310 in Simpatij na Kanalu A. Vsebinsko je album bolj ali manj zbirka nekaj nadvse lepih primerkov zasanjanega pop pesmopisja, v kateri slišimo tako zgodnje Nelly Furtado, Natalie Imbruglia in Alanis Morisette kot tudi sledi R&B-ja, indie rocka in dream popa dvatisočih. V tem smislu ni album nikakršen aranžmajski presežek, je pa na njem nekaj resnično pristno preprostega, kar včasih pač paše.

Immunity je zanimiv predvsem v širšem kulturno-zgodovinskem smislu. V zadnjem desetletju smo opazovali rivajvl cele vrste žanrov, od psihedelije in hard rocka do postpunka in synthwavea, torej predvsem rivajvl muzik 60., 70. in 80. let. Mladi trap producenti so sicer potem zanimivo posvojili tudi emo pop sentiment iz sredine dvatisočih, a ta zvok ni resnično prodrl v mainstream. Ob iztekajočem se desetletju si torej drznimo špekulirati, da počasi prehajamo v nov cikel glasbenih trendov, ko bodo za mlajše generacije ponovno zanimiva predvsem devetdeseta in zgodnja dvatisoča. Samo upamo lahko, da bodo nu metal pustili pri miru.

Ampak če smo lahko res odkriti ... Končno nostalgija, ki ni ne od naših nonotov, ne staršev, ne starejših bratov in sester. In čeprav se trenutno ne morem popolnoma identificirati s temami poznonajstniškega hrepenenja po povezanosti, nedolžnih prijateljstev in metuljčkov v trebuhu, je atmosfera albuma Immunity direkten udarec right in the feels. Ker namreč recenzent v njej vidim štirinajst letnega sebe, ki gleda The O.C., Buffy, izganjalko vampirjev in jokajočega Dawsona iz Simpatij in hrepeni po točno vseh teh mladostniških banalnostih.

V nasprotju s po zahtevah industrije bolj ukrojeno sovrstnico Billie Eilish je Clairo precej bolj dolgočasna, preprosta, nenevarna, sentimentalna. V tem trenutku je zanimiva predvsem zaradi svoje pozicije znotraj širše popkulturne produkcije, z njo se namreč ponovno vrača pop ikona bolj introvertiranega tipa. Gre pri tem za mahinacije debelih belih mož s cigarami v ustih in dolarji v očeh ali za neko bolj organsko spremembo estetskih trendov v alternativnem popu, ki ga primarno krojijo raznorodne internetne skupnosti? Kakorkoli že, Immunity je nadvse priročen album za prihajajoči listopad in ultimativni izgovor za brezsramno nostalgijo po naših in vaših najstniških letih.