Clipping: Midcity

Samozaložba, 2013

Pred nekaj meseci smo na Radiu Študent predvajali kratkometražno izdajo uvoda v jezik takrat še popolnoma sveže zasedbe Clipping. Untitled EP je bil kratek in intenziven spoj hrupa in rapa, ki ni žrtvoval ničesar bistvenega prvega ali drugega, razen tistih stereotipov, ki so nadpoveznjeni stilskim smernicam določenega žanra. Inštrumentalni del glasbe tega prvega dokumenta Clipping je bil zelo linearen in relativno statičen, lahko bi stal sam zase. Rap je bil okostenel, neposreden, skorajda samozadosten v smislu raperskega „freestyla“ na suho. Tak recept se je izkazal za poslastico preseganja žanrov in obetal močne nove sile na obrobju sredinskosti sodobnih glasb.

V čakanju konkretnejše izdaje je bilo tako mogoče pričakovati nadaljevanje zgodbe, morda obsežnejšo realizacijo opisanega recepta. Vendar Clipping s svojim novim samozaloženim dolgometražcem Midcity presenetijo. Ponudijo nam neko bolj konsistentno, homogeno, neko dlje skonceptualizirano igro sinteze. Ta razlika med dvema izdajama sicer ni tako izrazita na površen posluh. Tuja, neintuitivna in nenavadna vloga hrupne inštrumentalne podlage namreč od poslušalca terja nek čas. Nek poslušalski vložek, ki jo šele omogoča  slišati takšno, kakršna je predstavljena, ki šele omogoča zajemanje njene nove funkcije. V tem smislu se je morda ob  EP-ju še zdelo, da ne gre toliko za rap, ob Midcity pa postane jasen ravno cilj pravega pravcatega rap albuma. Tako so inštrumentalne podlage drugačne, bolj se ritmično prilagodijo, komadi zadobijo neke navadnejše strukture, večji fokus je na poskusu občasnega „hooka“.

Seveda pa se s tem velik del pozornosti nujno preusmeri k besedilom in k spretnosti rimoklepača za rapom. MC Daveed Diggs - solo izvajalec - se je v preteklosti že predstavil kot vsebinsko specifičen „govorec“, v pozitivnem smislu „piflarski“ in nagnjen k zavitim intelektualiziranjem skozi uporabo posebnega zelo širokega nabora referenc, pronicljivih domislic, besednih in stavčnih iger. Že ob hitrem poslušanju Midcity pa poslušalec sliši tudi tehnično zelo sposobnega raperja, takega, ki je hiter in jasen, katerega rime niso pripeljane izza prvega vogala in katerega jezik je milo rečeno sočen, celo bolj sočen od tipičnega. Vendar Diggs vsaj v primeru Clipping tudi ni raper, ki bi zelo delal na nekem osebnem prepoznavnem patosu, na nekem stilu ali unikatnem flowu. S Clipping je predvsem hitrobesednež. Je hladen, oster in brezoseben, kar se seveda zelo odraža tudi na besedilih. Ko denimo Diggs v redkih trenutkih postane „storyteller“, je njegova zgodba tako surovo predstavljena, tako „resnična“, da že izgubi žmoht zgodbe in le znova utemelji antikarizmatično noto, anti nastopaški nazor.

Največje presenečenje plošče Midcity se torej skriva v načinu, kako poslušalca nepričakovano potisne v močno novo soočenje, na spolzek, neznan teritorij. S tem so Clipping izvedli nov trik. Nov moment glasbene sinteze. Take sinteze, ki je nadgradnja tipanja z EP-jev in je izredno domiselna in v svojem bistvu enostavna, a kljub vsemu izzivalna ideja.

Seveda pa tako tudi sama muzika pridobi neko kvaliteto enostavnosti. Glasba, ki lepo funkcionira, pogosto daje vtis lahkotnosti. Z Midcity Clipping na zagoneten, težko določljiv način dosežejo tovrstno funkcionalnost, ko zelo ostre hrupne zvočne posege integrirajo z osnovnimi postavkami neke druge muzike. Ob tem se porodi nekaj novega, nekaj zanimivega in nekaj potentnega, četudi je to izredno zahtevno, pravzaprav popolnoma neizprosno in po svoje odtujeno.

Paradoks pa se zgodi, ko ugotovimo, da Clipping s svojo logiko ne ugodijo nikomur, da ne gre za muziko, namenjeno specifičnim publikam ali okusom. In ko razmislimo znotraj navedenih okvirov, ki jih Clipping izpeljujejo z velikim triumfom, ugotovimo, da tako ugajanje v kontekstu njihove konkretne predstavljene glasbe preprosto ni realno pričakovanje. Zato je jasno, da njihov poskus sinteze ni komercialna poteza, ni kompromis. Njihov poskus sinteze nima potenciala zares širšega dometa in ga v bistvu ne sme imeti.