COLIN STETSON & SARAH NEUFELD: Never Were The Way She Was

Constellation, 2015

Sonične pokrajine, ki jih na danes obravnavani plošči gradita vsestranski pihalec Colin Stetson in violinistka Sarah Neufeld, so skrbno ustvarjene z meditativno repeticijo, ki nudi prostor številnim plastem najrazličnejših tekstur, ob katerih vedno znova pozabimo, da je vse, kar slišimo, ustvarjeno brez kakršnihkoli efektov in nasnemavanja. Stetsonu z dodobra osvojeno tehniko krožnega dihanja in številnimi kontaktnimi mikrofoni uspe naplastiti različna subtilna in zadržana pa tudi sočna in srdita donenja, v katerih raziskuje alikvotne spektre svojega inštrumenta. Ta je v njegovi dosedanji glasbi praviloma predstavljal edini element ali pa je bil nekoliko skrit v ozadju bandovske postave, tu pa ga imamo priložnost slišati v neposrednem sodelovanju, v katerem iz prepleta idej nastane igrivo poplesavanje znotraj dinamične in obenem enovite glasbene forme, v kateri se inštrumenta ponekod pravzaprav spojita v skupno entiteto.

Čeprav se zdi, da česa podobnega še nismo slišali, dobimo občutek nekakšne arhaičnosti, ruralnosti ali raje naravnosti. Njuna glasba s svojo preprostostjo asociira na utrujajočo večnost in zdi se, da poseduje preudarno modrost, kar nenavadno sovpada z ohlapnim konceptom, okoli katerega naj bi bila zgrajena plošča. Ta naj bi posredovala metaforično zgodbo o dekletu, ki se stara počasi kot gore in vztrajno išče svet, ki bi ustrezal njeni upočasnjeni resničnosti, medtem pa je iz našega sveta počasi izgnana oziroma izključena. Zdi se, da preudarnost albuma ponuja nekakšno zatišje, ki se obenem zaveda lastne funkcije. Zatišje je vzpostavljeno skozi repeticijo in posledično meditativnost, a ton plošče je vsekakor dramatičen in na trenutke skoraj zlovešč ali srhljiv, kot bi posredoval občutek nekakšne utrujenosti, ki se skriva pod sprijaznjeno umirjenostjo, in kot bi oznanjal, da upočasnjenega in meditativnega sveta v resnici ni moč doseči. 

Čeprav je iskanje transcendentalnih povezav med glasbo in okoliščinami njenega nastanka, ki naj bi v njej odzvanjale dokaj spekulativno, se tu pravzaprav zdi zelo na mestu. Komadi naj bi nastali v kleti neke vermontske kmetije, kar morda do neke mere pojasni njihovo prej omenjeno ruralnost. Ob tovrstni inštrumentalni glasbi je sicer mislim verjetno najbolje pustiti prosto pot, a kljub temu lahko tu celoto tako zaradi analognosti in razpuščene forme kot tudi zaradi očitnih implikacij neglasbenih elementov jasno povežemo z naravo. Pred nami se postopoma naslikajo sive močvirnate pokrajine, nad katerimi lebdi s časom nasičen zrak, poln brezglavih misli. Te lahko vzpostavljajo asociativen kaos, a v vsakem primeru odločno sledijo konstantno intenzivni glasbi, ki zahteva vašo pozornost in tako demonstrira neverjetno izrazno moč le teh dveh inštrumentov. 

Stetsonov sicer precej avantgarden pristop k basovskem in tenor saksofonu je bil populariziran z njegovimi nastopi v najrazličnejših skupinah od Godspeed You! Black Emperor pa vse do Bon Iver ter Arcade Fire. Pri slednjih kot violinistka že dober čas deluje Neufeldova, ki s samosvojim pristopom k inštrumentu prav tako išče nove zvočne možnosti. Colin Stetson in Sarah Neufeld sta se tako in drugače ujela že na predlanski zvočni podlagi filma Blue Caprice in letos svojo zanimivo dinamiko izkoristila na prvi pravi skupni plošči, na kateri edinstvene zvoke svojih tehnik združita v neverjetno monolitno enoto. 

V svoji neizpodbitni enovitosti glasba večinoma deluje, kot da se je rodila iz ognja, oblakov in morske pene, da zdaj tava po opustošenih pokrajinah in se hrani z njihovim tragičnim vzdušjem ter da vsebuje vse zgodbe in trenutke, ki se iz nje počasi razraščajo in cvetijo proti večnosti.