CONNECT_ICUT: Crows & Kittiwakes Wheel & Come Again

Aagoo/Rev Laboratories, 2013

V nocojšnji Tolpi bumov se posvečamo še eni decembrski izdaji založbe Aagoo, ki jo je tokrat prispeval v Vancouvru živeč angleški glasbenik z umetniškim imenom Connect_icut. Gre za zagonetno naslovljeno ploščo 'Crows & Kittiwakes Wheel & Come Again’, ki je njegova peta dolgometražna izdaja in prva za založbo Aagoo, natančneje za njen odvod oziroma serijo Rev Laboratories, ki jo kurira Bas Mantel, ki hkrati tudi skrbi za grafično podobo. Namen teh izdaj je raziskovanje odnosa med »vizualnim prevajanjem« glasbe in končnim fizičnim izdelkom. Tako spremljajo vinilno izdajo 'Crows & Kittiwakes Wheel & Come Again' tudi njene grafične interpretacije, ki sledijo »izreži in prilepi« estetiki albuma.

Connect_icutove izdaje so pričele izhajati pred slabimi desetimi leti in od takrat je bil deležen kar nekaj pozitivnih besed kritiške srenje pa tudi drugih pripadnikov muzičarskega ceha. Njegov izraz je izrazito vezan na »klasično« ambientalno tradicijo s koreninami v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Sam Connect_icut pa kot navdih navaja na eni strani - v kratkem ponovno pri nas nastopajočega - mojstra ambientale Ovala, na drugi pa shoegazerske legende My Bloody Valentine. In teh vplivov gotovo ne gre preslišati. Četudi gre za zanimivo in dodelano ploščo, pa ne bi mogli reči, da njen ustvarjalni domet seže onkraj dejstva, da imajo dandanes artisti na razpolago pač bistveno večji razpon tehničnih zmogljivosti kot pred dvajsetimi ali tridesetimi leti.   

'Crows & Kittiwakes Wheel & Come Again' je sicer abstraktna, vendar tudi precej melodična plošča, ki jo poganja pretanjen občutek za elementarno atmosferičnost. Connect_icut z dronerskimi prijemi doseže hipnotično ponavljajoče se vznikanje in pojemanje intenzivnosti, porajanje in rušenje urejenega izrazja. Veliko vlogo igrajo tudi elementi, ki bi jih v glitch maniri lahko torej označili za napake, vendar je vsebina albuma vse preveč umerjeno izgrajena, da se izmika gotovemu umeščanju v ta razdelek. 
 
Tako je na primer 'Fading Twice' zaradi prisotnega zvončkljanja slišati že skorajda praznično, vendar pa naslednji 'Carrion Pecking', kot najbolj melanholičen, že kar nekoliko mračen komad na plošči dodobra zabriše lahkotnost svojega predhodnika. Plošča kot celota je tudi smiselno dramaturško zastavljena. Komadi vseskozi dajejo občutek intenzivnega tlenja pod površino, ki pa ga Connect_icut v petem, predzadnjem 'Practice Rot' razpiha po vsej zvočni krajini. Zagotovo gre za najintenzivnejši komad na plošči s katarzičnim potencialom, ki se razvije v bogat melodični noise z distorziranimi kitarami. Kot zadnji sledi nadvse umirjen 'Again Now (For Matt)', ki uspešno poskrbi za ponovno vzpostavitev ravnovesja … in kar nekako navaja k temu, da ploščo poslušamo znova.