Conway the Machine in Big Ghost Ltd: What Has Been Blessed Cannot Be Cursed

samozaložba/Big Ghost Ltd, 2022

Po nekaj mesecih bo poslušano v Tolpi bumov spet več kot upravičilo ime oddaje. Eter bo namreč zasedel Conway the Machine, sicer izvirni član zloglasne troglave raperske institucije, ki sliši na ime Griselda, s katero pa, vsaj pogodbeno, Conway ni več vezan. Tokrat poslušamo njegovo solo ploščo, na kateri je levji delež in polovico tantiem prevzel Big Ghost Ltd, eno najbolj vročih producentskih imen v sferah podtalnega, starošolsko navdahnjenega in izjemno stiliziranega raperskega miljeja, v katerem zdaj že kako desetletje kraljujejo različni ameriški klepetači, dobro znani tudi valovom Radia Študent, in v katerem izstopa prav Griselda. Ne le na vrh industrije, fantje iz Buffala so se v srca raperskih poznavalcev in zanesenjakov zasidrali z izredno nazornim, dokumentarnim stilom, s katerim so do potankosti opisali svojo tolpaško preteklost, nepopustljivost, glasbeni talent in predvsem neprijetno naravo ulic, ki so jih izoblikovale.

Narava ulic, kjer imajo zelenci svojo težo, s tem pa tudi povzročajo nesložnost, pa se je nekako prezrcalila oziroma prikradla tudi v tabor Griselde. Nekaj se je skisalo, prišlo je do nekakšnega razdora, sploh ne beefa, a preprostega poteka pogodbe. Kolektivna vizija se je razblinila. Še naprej so fantje familija, a lastnik založbe in odločevalec je Westside Gunn, Conway pa se ob pojasnjevanju okoliščin in situacije med bratoma referencira samega nase: Gunn je bil lastnik zemlje, Conway je gradil. Če nadaljujemo s postransko zaznamovanimi vzporednicami – Conway je zdaj free agent in išče maxi pogodbo po vzoru zvezdnikov lige NBA, morda pri Griseldi, morda kje drugje. Dotlej bo očitno večino glasbenega outputa ponujal preko svoje založbe DrumWork. Sicer pa Conway z delom nadaljuje po starem, še naprej melje s pogostimi gostovanji pri sami smetani kritiško in tudi fenovsko dobro podprtega ameriškega podtalja. Morda na plošči in v intervjujih namigne, da je v celotni situaciji nekoliko skrhan njegov ponos, a verjetno je ravno on največji učitelj o dejstvu, da je vse v zelencih.

Conway svojo ploščo po kratki molitvi odpre s svojimi novimi prioritetami. DrumWork, jebeš vse ostalo, pravi, in predvsem v prvi polovici albuma v svoje značilno samohvalno, poučevalno besedičenje vplete namige o tem, da je zdaj psihično okej, samozavestnejši kot kadarkoli prej, motiviran in še vedno na vrhu sveta. Lirično so seveda pri tako tematsko konsistentnem pesniku odkloni minimalni, a vendarle zaznavni. Predvsem v kontekstih uličnih prizorov, ki so na tej plošči, hoteli ali ne, drugačni od časov neprebojne, enotne Griselde. Conway se premika naprej, izpolnil je svoje visoke cilje in pogodbene obveznosti za veliko založbo, prost je spon, izdal je težko pričakovano ploščo God Don't Make Mistakes pri Eminemovi založbi Shady, s katero je odprl vrata v svoj zapleteni um. Z izjemno življenjsko zgodbo, z božjo intervenco in ulično modrostjo podprti multimilijonar se sicer še ni uspel povsem otresti depresije, a živimo v zahtevnih časih – in morda so ravno to novi odtenki Conwaya – kanček manj fokusa je na kultu osebnosti, več pa je interakcije med njim samim in okoljem. 

Zaznati je tudi nekoliko bolj povezovalno držo, na zasluženem tronu lahko Conway utrdi lasten rapersko-socialni krog. Tako se med sodelujočimi vokalistkami znajde precej lokalnega talenta, denimo na treh komadih Jae Skeese, varovanec Conwayevega DrumWorka, v cypherju pa še 7xvethegenius, raperka iz Buffala, pa Shots, ki Conwayu ob boku stoji že kaki dve leti, in SK da King iz Baltimora, njegov nekdanji cimer, s katerim se poznata že več kot desetletje. Na drugi strani pa Conway kot edino zveneče ime na plošči gosti enega največjih – Method Mana, specialista za vrhunska gostovanja. 

In skrajni čas je, da spregovorimo še o drugem specialistu, ki poskrbi, da je plošča sploh to, kar je. Big Ghost, anonimna oseba, doma iz Japonske, nekdanji bloger, zdaj pa že nekaj let priljubljena izbira ameriških raperjev. Ravno Conway in njegov brat Westside Gunn sta Big Ghosta leta 2015 postavila na producentski zemljevid in od takrat naprej se je s svojimi večinoma zamazanimi, starošolsko navdahnjenimi umetninami dobro vklopil v celotni milje ter produciral za Vica Spencerja, CRIMEAPPLE, Ghostface Killaha, Ransoma in seveda Conwaya. Plošča What Has Been Blessed Cannot Be Cursed je namreč tretji skupni podvig Big Ghosta ter Conwaya in zdi se, da so okoliščine hotele, da je najboljše prišlo najpozneje. Big Ghost za podlage namreč v primerjavi s prejšnjima ploščama pripravi nekoliko manj šablonske beate in čeprav marsikdo v množici v produkciji vidi še več tega umazanega zvoka, gre pravzaprav za bolj raznolike kompozicije. Hitrosti so nekoliko višje, v zvok pa se prikradejo tudi mehkejši, bolj soulovski, celo jazzovski in funkovski odtenki. 

K tem občutkom veliko pripomorejo scratchane mojstrovine kultnega DJ-a D-Stylesa, v prvi vrsti pa selekcija samplov, ki je širša od ustaljenih, upočasnjenih molovskih harmonij. Seveda je pri Conwayu dober delež atmosfere vselej mračnjaški in zamazan, a tu ga Big Ghost zopet spodbudi v nove smeri, slišimo petje, pa tudi nekoliko daljše pasaže ritmično stabilnega, sočnega pljuvanja skozi Conwayeve deformirane ustnice. Če o čem, je bilo v preteklosti povedanega dovolj o njegovi tehniki, ta pa se ni spremenila niti za kanček, ostaja virtuozna. Tako lahko pred zaključkom ugotovimo – Conway je posnel še eno vrhunsko ploščo, čeprav je to že njegova tretja letos. V hiperproduktivnosti se pogosto skriva tudi enoličnost, a Conway se še vedno uspe izmuzniti ponavljanju.

Ob zaključku pa … Conwayu je vesolje precej začinilo življenje, na težko pričakovanem dolgometražcu v začetku tega leta je snel krzneni plašč svoje nepremagljivosti in se do neke mere odprl, po antiklimaktičnem poteku pogodb pa obstal v nekakšnem medprostoru in spustil gas, s tole ploščo pa ob izdatni pomoči Big Ghosta nadaljuje svoj pohod. Z albumom na prvem mestu z doslej najboljšim izdelkom kronata svojo trilogijo sodelovanj, obenem pričakovano ponudita dobro mero svoje trademark muzike, nenazadnje pa tudi drobce prihodnjega Conwaya, ki je nekako na svojem, v drugačnih kontekstih, na novi misiji.