COUSCOUS & BORIS HAUF: EISEN

Noise Appeal, 2016

V krajšm obdobju po zadnjih ploščah zasedb Hella Comet in It's Everyone Else se v tokratnem osrednjem recenzentskem terminu posvečamo še enemu albumu izpod strehe avstrijske založbe Noise Appeal. Tokrat bomo pod drobnogled vzeli lanskoletni album Eisen - stvaritev dunajske zasedbe Couscous v sodelovanju z avstrijskim multiinstrumentalistom in producentom Borisom Haufom, ki se zadnje čase glasbeno udejstvuje na relaciji Berlin – Dunaj – Chicago. Svoj prvenec, naslovljen po imenu zasedbe, so Eisen izdali leta 2006. Sledil je album Trans, ki je bil izdan leta 2013. Pohvalijo se lahko z raznimi glasbenimi sodelovanji, denimo z japonskim glasbenikom Damom Suzukijem ali ameriškim komponistom in improvizatorjem Thollemom Mcdonasom; Borisa Haufa so gostili že na predhodnemu albumu Trans. Kvartet deluje kot avdiovizualni kolektiv, ki že od začetka vselej širi nabor uporabljenih inštrumentov, med katere spadajo tudi glasbila domače izdelave. Z albumom Eisen se je ta nabor le še povečal.

Bolj tradicionalen in folkovski pristop k igranju se v dobrih štiridesetih minutah in devetih komadih hitro spremeni v modernejši in bolj elektronsko baziran zvok, ali obratno. Couscous in Boris Hauf zajemajo iz širokega spektra muzik, ki razpetega med dodelanimi aranžmaji in improvizacijo, med komadi, ki so bazirani na ritmu in komadi, ki se spuščajo v zvočna raziskovanja. Bolj organski je denimo prvi del albuma, ki se sprehaja od mathrockovskih drgnjenj hitrejših obratov in industrial ozadij do spevnejših melodij svetovnih glasb, kot je primer komada Misaharati. V omenjeni pesmi se uvodna melodija turške baglame, s tršim nizko-frekvenčim podtonom, spremeni v popačeno bossa novo, ta pa preide nazaj do začetne teme. Takšnih nihanj ne manjka niti v drugem delu albuma, ki je z odzveni dodatnih železnih inštrumentov, klarineta, piščali, bariton saksofona in bobnov, najbolje povzet v komadu svobodnejše forme Lord Skeleton Dance. Na tem komadu z zurna piščaljo gostuje Bob Donc, sicer član avstrijske avantrockovske zasedbe Mord. Ob raznih doma izdelanih glasbilih neznanih imen ter poleg bolj »domačih« kitar, sintov, klavirja in pihal na plošči zasledimo že prej omenjeno baglamo, indijski ektar, gusli in ogromno kovinskih predmetov, ki odigrajo vloge perkusij ter prispevajo industrijski žmoht dramatičnega značaja. Konec koncev je prevod besede Eisen, naslova albuma, vendarle železo.

Zaključni del »železnega« albuma se nato premika v vse bolj elektronsko osnovane komade, v katerih prevladujejo basovski sinti s prej omenjenimi perkusijami. Ritmično enostavnejši  deli večkrat spomnijo na synthwave nove šole, medtem ko tisti zahtevnejši segmenti prinašajo kakofonična slojenja. Za svežino in spajanje organskega z anorganskim iz tišjega ozadja večkrat zaslišimo klavir, ki nato polagoma prehaja v glavni narek komada. Glasba z albuma Eisen ima veliko značajev, ki pa se skrivajo in razkrivajo ob vsakem ponovnem poslušanju. Ti značaji so enkrat napeti, drugič igrivi, nato plesni, nasilni, vsekakor pa neposredni in prepričljivi.