COYPU: Floating

MIE Music, 2016

Današnjo recenzirano novonastalo skupino Coypu tvori četverica veličastnih imen eksperimentalne, improvizirane in nasploh alternativne rock glasbe. Njeno osrednje ime predstavlja Ben Chasny, imenitni navzkrižni glasbeni um za skupino Six Organs of Admittance, ki ga zopet obkroža profilirana zasedba: Paul Beauchamp, Fabrizio Modonese Palumbo in Daniele Pagliero, sicer člani skupin Larsen, Blind Cave Salamander in Almagest!. Skupaj ta četverica tvori transatlantsko kolaboracijo, ki je po lanskoletnem samoizdanem EP-ju Of Tails and Whiskers letos izdala svoj premierni album z naslovom Floating pri založbi MIE Music. 

Stvari pa v tej transatlantski kolaboraciji niso tako transcendentalne. Seznanitveni uvod je nujen zaradi imen in zaradi pompa, ki ga lahko ustvari samo skupinsko delovanje omenjenih članov. Scenarij te zgodbe je sicer precej prizemljen. Začne se že pri vsakdanjosti imena: Coypu se prevaja v nutrijo, glodavca podobnega vidri, precej poznanega znotraj teh državnih mej. Tudi razlogi za kolaboracijo so preproste narave: spoznali so se v italijanskem Torinu, kjer je bil Chasny na turneji z lansko izdano ploščo Hexadic, preostali člani pa tam živijo in si delijo snemalni studio. Verjetno so se ujeli na neformalni ravni, kar je na neki točki prešlo tudi v studio in posledično v album Floating, ki je danes pred nami. 

Člani Coypu in komentatorji njihove glasbe jo opisujejo z vodnimi termini, recimo fluidno, organsko tvorjeno, stalno spreminjajočo se, in s konotacijami na stil zgodnjega krautrocka, progresivnega rocka in omejene improvizacije, vseskozi pa med tradicijo in modernostjo. Če si pripisujejo nov glasbeni žanr – »water music«, si danes domala že vsak prizadeva za »unikatnost« in je to dejanje predvsem pretenciozno dojemanje svojega dela. Celoten album je pač zvočna impresija v devetih delih, prijetno in primerno obdelana studijska produkcija, ki temelji na instrumentalnem poudarku in instrumentih po izboru želja vsakega člana, od starodavnih brenkal do elektronskih generatorjev zvoka. Beauchamp igra na pojočo žago in na tradicionalni alapaški čembalo ter s Pagliero obdeluje semple narave in razne modulatorje, medtem ko Chasny malo brunda in brenka melodične kitarske akorde ob vsestranskem Fabriziu Palumbi. 

Četverica Coypu se lepo rečeno nežno preriva v ozadju – skladbe so večinoma monotonih riffov, kjer so poudarjeni bolj efekti odmeva in zamolklosti kot pa skladanje sozvočnih akordov. Komadi niso zapomljivi sami po sebi, prej nas lahko album zajame v milozvočni ambient, ki pa na albumu izpade dvolično – mestoma se izgubi in spominja na megleno tlačenko, po drugi strani pa je tako nedolžno poslušalsko prizanesljiv, da je 41 minut njegovega trajanja lahko precej mimobežnih. A postavimo se vendarle v obrambo te zmesi – komadi delujejo po svoji logiki zamejevanja in usklajevanja, po kateri so se člani skupine ujeli. Vsekakor ne gre za tradicionalen pristop k skladanju in Coypu v skladu s svojim repertoarjem ostajajo daleč od konvencionalnosti. Dejansko pa so blizu dodelanemu bedroom popu in raznim domačim lo-fi produkcijam tipa Flying Saucer Attack pod vplivom zgodnjega shoegaza v svojem donečem, a varnem stanju, ki pa se vendarle zabava in čustveno izraža tudi v glasbenih studiih in ne le v varnem zavetju domačih sten.

Kaj poreči za konec - Coypu je zagotovo zanimiva tvorba ljudi v končno pozabljivem albumu. Skladbe se ne tepejo z njihovim repertoarjem, ampak prej kot album je obetavna forma, ki se je polaščajo. A vendar z več donenja in premalo občutka za tišino ustvarjajo ambivalentni ambient. Manj melodije, več vzdušja torej - manj plavanja, več sončenja.

1. Argine Sud Del Canale Cimena
2. March Of The River Rats
3. Wetlands
4. Trapped - Freed
5. Greenery Foundation
6. Sleeping Under The Moon
7. Man, Wolf, Jackal And Jungle Cat!
8. Oasi Del Po Morto
9. Baltea