Crno dete: Zlatne stvari

Samozaložba, 2016

Vsako glasbeno delo ponuja kakšno iztočnico, da ga lahko umestimo v čas in prostor, v katerem je nastajalo. Pogosteje pa se zgodi, da nam okolje, kjer je delo nastalo, kar samo narekuje smernice interpretacije. Sploh če je okolje tako dovzetno za klišeje, kot je srbska prestolnica s svojim kaotičnim vrvežem, kafanskim veseljačenjem in z getoiziranimi predeli, kjer mimobežni mercedesi skozi spuščena zatemnjena stekla bombardirajo s turbo kulturo devetdesetih. Ne naslov današnje plošče - Zlatne stvari - ne ljubavni tepih na njeni naslovnici nas v luči tovrstnih klišejev o Beogradu ne bi smel prav zelo presenetiti. Prej nas v nepričakovanju ujame z glasbenim izrazom, kakršnega je ubral duo Crno dete na svoji novi plošči. Člana dua z improvizacijo spajata atmosferičnost post-rocka in surovost garažnega zvoka ter ob pridihu tradicionalnih napevov ustvarjata vzdušje, ki bi ga morebiti ob prvem vtisu prej umestili kam na periferijo kot pa v urbano središče.

Crno dete sestavljata Milan Bukljić na bobnih ter Damjan Brkić s kitaro in vokalom. Spontani navdih je za duo že od začetka glavno gonilo ustvarjanja glasbe. Ob predhodnih dveh albumih bi se sicer lahko obregnili ob to, da se prav zaradi takšnega pristopa nista preveč posvečala strukturi skladb in produkciji. To velja predvsem za njun prvi album Riffs, ki je točno to, kar nosi v imenu – zbirka kitarskih rifov brez večjih mutacij v teku posameznih skladb. Na albumu Dževad, ki je sledil njunemu prvemu, je kitari in bobnom dodan še glas. Čeprav je bil posnet v sklopu enodnevne studijske seanse, premore veliko več zvočnih odtenkov in prevratov, kot jih je bilo na predhodni plošči, in v tej smeri sta nadaljevala tudi na svojem zadnjem izdelku. Polje zvoka se je tokrat premaknilo v območje bolj udušene distorzije in s tem izgubilo večji del hrupnosti. Namesto surove prisotnosti se je kitarski zvok z efekti odmeva in reverba razširil po prostoru ter skladbam prispeval novo globino in mehkobo. Počasno prelivanje v daljavo nas postavi v prostranstva iz kakšnih vesternov, balkanski etos, ki se drži njune glasbe, pa pokrajino barva v veliko bolj domače odtenke. 

Glasba dua Crno dete kljub umiku v atmosferičnost vse prej kot razvodeni v zasanjano odtujenost. Gosti ritmi bobnov sledijo intenziteti kitarskih strun in se iz hipnotične zamaknjenosti mirnejših delov skladb pogosto dvigajo v energičen drnec, mestoma pa služijo kot opora ohlapno razpuščenim kitarskim zvenom. Bukljić se v svoji vlogi izkaže za veliko bolj dinamičnega in detajlno pestrega bobnarja, kot bi si zamislili ob poslušanju glasbe skupin Petrol in Triko, v katerih je bil aktiven v zadnjem desetletju. A vendar je primerjanje nekoliko odveč, saj ima pri igranju v žanrsko neobremenjenem duetu veliko bolj proste roke kot pa v sferi indie rocka ali post punka, kjer je njegova vloga ožje začrtana. 

Bolj prostih rok pa je v duetu tudi kitarist Damjan Brkić, čeprav ne zato, ker bi imel tudi on znotraj svojih drugih zasedb le omejeno vlogo. Prej obratno. Kot pisec skladb za zasedbo Klopka za pionira se je v še večji meri spogledoval s svobodno rockovsko formo, ki jo je barval s širšo paleto in intenziteto občutij. Tam je poleg kitarske linije in vokaliziranja upravljal še z ritem mašino, kar je prosto formo vsaj v ritmični dimenziji že v začetku uokvirilo. V nasprotju z omenjeno zasedbo se v duu Crno dete odvija veliko več spontane interakcije. Izgleda le, da se Brkić ni popolnoma znebil svoje stare vloge, saj tudi na nocojšnjem albumu svojo kitaro ulovi v kakšno preprostejšo zanko z dvotonsko ritmično linijo, na katero lahko nato dodaja nove zvene. Studijski posnetki naj bi predstavljali razmeroma standardizirano obliko njune glasbe, ki pa se med improviziranimi živimi nastopi preobrazi in skrene v nepričakovane smeri. Koncertiranje brez posebnih predpriprav ali metapankerski pristop, kot sta ga sama poimenovala, naj bi njuno glasbo preobrazil v ritual nojza, ritma in repeticije v transu brez začetka in kraja.

Če je Brkić v bendu Klopka za pionirja z grobimi zvočnimi prijemi in besedili neposredno naslavljal probleme tranzicijskih klopk oziroma pasti, ki so v kapitalizmu prežale na poslednje generacije pionirjev, je pristop pri Crnem detetu spremenil. Zdaj ne naslavlja več odtujenih in izkoriščevalskih struktur sistema, ampak se spušča v preizpraševanje notranjega ustroja vrednot in prepričanj ter njihove vpetosti v okolje lastnega srbskega temperamenta. »Nije u meni, ali se dogodi.« Čeprav bi notranjo vzkipljivost raje obrzdal, v nedolžnem tonu pravi: »Prožim ruku i koga pogodim.« Kajpada je vsak vsaj pod kožo krvav. S tožečo sevdalinko opeva pogubno podkupovanje ljubezni z zlatimi stvarmi le zato, da bi ljubezen povzdignil nadnje. Ljubezni do ljudi in stvari pa ne more enačiti, ne da bi se opekel. Samoironija se na koncu plošče prevesi v cinični fatalizem, ko njegov lastni Sizif pred vrhom popusti in iz rok izpusti skalo, ki na svoji poti navzdol pomete vse pred sabo. Brez obžalovanja reče le: »Hvala ti bože, da si mi dao ovoliki kamen«.