CROWHURST: III

Prophecy Productions, 2019

Znotraj kaosa, absurda in norosti tekom časa odtujevanja se paradoksalno slej ko prej ponovno srečamo. To se na prvi pogled ne zdi kaj prida scenarij, a ne gre za to, kar hočemo, pač pa za to, kar potrebujemo. Že res, da s tem spet nagovarjam tebe, človek digitalne dobe, da se ponovno poserješ na moje reflektiranje albuma - seveda kot anonimnež, da bo v stilu naracije. Večja kot bo naša motivacija za umik od nečesa neprijetnega, prej se bomo na drugi strani združili med seboj podobno čuteči in misleči.

Kot je hotela usoda življenja Donalda Crowhursta, tudi tokratni recenziji postavljamo temelje iz žalostne zapuščine. Kot nam je pred leti v dveh recenzijah prejšnjih del projekta Crowhurst povedala že kolegica Nina Hlebec, si je Crowhurst življenje vzel po tem, ko je vse premoženje vložil v svoj velikopotezni projekt obplutja sveta s katamaranom. Kako bi sicer lažje zaobjeli celoten opus Jaya Gambita, ki je neustavljiv vir energije projekta Crowhurst? Sploh pa zadnjega albuma III, ki zaključi trilogijo zadnjih nekaj let (2015-2019), ko se je projekt razprl v bohnečo black metal meets sludge meets doom metal meets noise zlitino.

Album III sam po sebi sicer izredno dobro nadaljuje, predvsem pa tudi zaobjame vse, kar je Jay Gambit leta gradil. Spomnimo se, da je Jay projekt v letu 2011 začel predvsem kot harsh noise projekt, ki ni odnehal, ko je enkrat začel producirati. Resnično, albumi so se množili kot gobe po dežju, kot da bi Jay do datuma prve izdaje nosil s seboj neverjetno težko breme. No, vse dokler ga ni več zmogel nositi in je vse neugodno v njegovem življenju preprosto eksplodiralo. Takrat še študent oglaševanja se je preusmeril v verjetno najmanj dobičkonosen posel na svetu – postal je noise glasbenik. A Jayev otrok Crowhurst ni samo še en izdelek na trgu eksperimentalne glasbe, v njegovih albumih tiči ogromno zanimivih obratov in skritih detajlov.

Najpomembnejše je to, česar se ne sliši vedno, in to je v primeru Crowhurst v prvi vrsti sodelovanje z drugimi glasbeniki. Težko bi bilo našteti vse, ki so z njim kadarkoli sodelovali, a že samo na albumu III, ki ga imamo pod drobnogledom danes, se najde cela zakladnica zanimivih sodelovanj. Glavna protagonista tega albuma sta Jay Gambit in Andy Curtis-Brignell, sicer znan kot član zasedbe Caïna; glasbo za album sta ustvarila skupaj. Album je produciral nihče drug kot Kurt Ballou, znan predvsem po sodelovanju z zasedbami, kot sta Converge in Full Of Hell, gostujoči glasbeniki pa so še Ethan Lee McCarthy iz zasedbe Primitive Man, Tara Vanflower iz zasedb Lycia in Type O Negative ter nenazadnje Tony Wakeford, znan predvsem po svojem članstvu v zasedbi Death in June, kasneje pa še po ustanovitvi neofolk zasedbe Sol Invictus. Wakeford odigra kitarski del v skladbi Self Portrait With Halo And Snake, ki albumu doda še žmothen neofolkovski pridih.

Jay sicer pravi, da gre v primeru Crowhurst za apolitičen projekt, a vendar že sama naracija naslovov albumov pravi drugače. Naj vas sodelovanje z Wakefordom ne zavede, sam se je že davno umaknil s prizorišča desničarske srenje, poleg tega pa se lahko za trenutek ustavimo še ob Crowhurstovih naslovih albumov, kot so Fuck You Morrissey, Fuck You Bono, Fuck You Beatles in Fuck You Dave Grohl, ki vsak po svoje stojijo za distanco do agresivnih, celo fašističnih nagnjenj. Več o tem lahko slišite v intervjuju, ki smo ga posneli letos na festivalu Roadburn in je prav tako objavljen na naši strani.

Album sestavlja šest skladb, ki skupaj trajajo dobre pol ure. Zgodbo otvori skladba I Will Carry You To Hell, ki z gregorijanskim napevom sveto in svečano utre pot blackmetalskemu gnevu, ki napev z največjo vnemo kmalu preglasi. Naslednji komad Self Portrait With Halo And Snake začetno vnemo kmalu pogasi, prej gneva polni Jayev vokal se prelevi v nežen in nekoliko potrt glas, ki se tekom balade preoblikuje v najbolj srce parajoče krike agonije »I’ll be waiting for you« …

Dinamika albuma se nadaljuje podobno in je ključnega pomena, saj vse sestavne dele spretno združi v album, ki ga ure in ure zlahka pustimo na repeat. Plošča poslušalcu premeteno nastavlja vzpone in padce, medtem ko se giba med blackmetalskimi rifi, zdaj hitrejšim, zdaj počasnejšim ritmom ter enkrat čistim, drugič povsem zamazanim vokalom, predvsem pa med dobro postavljenimi punchlini, ki ponekod res izstopajo, kot na primer pri peti skladbi Ghost Topic, ko slišimo »Debts I’ll never understand«.

Težko je najti besede, s katerimi bi lahko zaobjeli še eno obdobje nenehno razvijajoče se zasedbe Crowhurst, svojo izjemnost so namreč dokazali tudi letos na festivalu Roadburn, kjer so nastopili s kar dvema setoma, enkrat ob boku nojzerja Gnaw Their Tongues. Trenutna postava benda Crowhurst vključuje Jaya Gambita, kitarista McCanna Painterja, bobnarja Seana Clintona ter basista Jima Reeda in le z zanimanjem lahko čakamo, kaj novega nam bo ta postava prinesla. Recenzijo bomo zaključili kar v stilu naslova zadnjega komada s plate, gre za poklon eni izmed epizod serije The Twilight Zone, kar je še eden izmed sladkorčkov, ki nam jih Jay spretno preda … Five Characters In Search Of An Exit. Naj bo to naš izhod.