CROWHURST: NO LIFE TO LIVE

Samozaložba, 2012

Tisto o korporativni Ameriki, kjer bistvo obstoja posameznika obvladujejo pošastne, nenasitne kreature, ki nimajo nikoli dovolj denarja in človekovega dostojanstva, že vemo. In najverjetneje se marsikomu ob razmišljanju o ameriškem blišču pred očmi izriše tudi razvpita simbolika znaka z napisom Hollywood. Kdo bi si mislil, a ravno v Los Angelesu, prestolnici kiča, slabega okusa in dvomljivih moralnih standardov, se – sicer precej manj na očeh širše javnosti – zelo energično riše tudi druga podoba te megalomanskosti. V Los Angelesu namreč med drugim ustvarja Jay Gambit, mladenič, ki sicer študira oglaševanje in je okoli sebe uspel zbrati kar nekaj podobno mislečih kolaboratorjev, s katerimi od lani izdaja albume pod imenom Crowhurst, sicer pa se z glasbo na tak ali drugačen način ukvarja že precej dlje. Bera je skorajda neverjetna: samo v letošnjem letu je kolektiv v različnih postavah izdal 18 albumov, No Life To Live iz današnje Tolpe Bumov pa je devetnajsti po vrsti v tem letu.

Tudi pri No Life To Live gre za izdelek čiste strasti do raziskovanja zvoka in njegovega vpliva, kar sovpada tudi z imenom zasedbe. Donald Crowhurst je bil namreč britanski amaterski jadralec, ki je pri poskusu, da bi s katamaranom prvi obplul svet, zgubil pamet in vse svoje premoženje ter si nato na morju iz sramote vzel življenje. Pričujoča plošča, ki dobrega razloga za sram sicer nima, je zanimiva že ob pogledu skozi to ideološko prizmo, ki na precej preprost način presega razna tarnanja o tem, kako se ničesar ne da narediti, kako smo ujeti v kalupe tako imenovanega sistema, ki zatira ustvarjalnost in ubija željo po konzumiranju njenih produktov. Marsikaj je kljub temu moč storiti za ohranitev kreative, odločitev o tem, ali bo nedeljsko dopoldne stoično preživel v enem od gomazečih nakupovalnih središč ali pa se spravil k ustvarjalni masturbaciji, je namreč še vedno na posamezniku, ki pa je dostikrat bolj nagnjen k tistim dejavnostim, ki zahtevajo manj truda in samoraziskovanja. Seveda si noise, drone in ostale pristope k zvoku, ki obstajajo v bolj ali manj eksperimentalni domeni, tako ali tako marsikdo še vedno predstavlja kot zelo preprosto potegavščino: prižgeš efekt na računalu, si greš v kuhinjo naredit sendvič in skuhat čaj ter potešen prideš nazaj v dnevno sobo, kjer je medtem nastalo to, čemur rečeš komad. Tovrstna poenostavljanja No Life To Live že na prvi pogled sesuje vsaj na dveh frontah: na albumu poleg idejnega vodje Gambita sodeluje kar 12 drugih ustvarjalcev in le-ti v nastajajočo zvočno gmoto vstavljajo in nizajo najrazličnejše gradnike. Pri tem se nediskriminatorno poslužujejo vseh mogočih tehnik: od v živo zaigranih instrumentov (med katerimi izstopa denimo mandolina) in računalniško sprogramiranih zvočnih tokov, do terenskih posnetkov ter predelovanja in modificiranja najrazličnejših elektronskih igrač in sintetizatorjev, kar je bolj poznano pod izrazom »circuit bending«. Kljub osnovnemu žanrskemu okviru je album zato razgiban, ob pomanjkanju manj izrabljene besede pa lahko rečemo tudi shizofren. Ne popolnoma neutemeljeno, saj se denimo v šesti skladbi All The Children Are Asleep And Dreaming, ki jo bomo pozneje tudi slišali, pojavi intriganten izsek nekoliko čudaškega pogovora. Gre namreč za pacienta po imenu Gerald, ki je znan primer iz ameriških študij paranoidne shizofrenije v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. In kako zveni shizofrenija? Na trenutke kot kaka živahna vzhodnoazijska tržnica s takimi in drugačnimi cingljanji, ki se potapljajo in spet pojavljajo na površini komajda zaznavno utripajoče gmote zvoka. Vmes se vam bo zdelo, da slišite brnenje svojega pralnega stroja ali sušilca za lase in nato vas bo hitro presenetil subtilen zvočni izbruh, ki se bo nato polegel in sprevrgel v nekaj zlovešče temačnega. Pri tovrstnih ploščah gre za brezkompromisno in mestoma hrupno harmonično silo, gre pa tudi in zlasti za potencial poslušanja. Torej, za tiste podobe, ki si jih uspe poslušalec sam nanizati pred sabo. Album No Life To Life je v tem smislu prazno platno, soundtrack filma, ki ga mora poslušalec sam zrežirati, neizrisan arhitekturni načrt, zvok videoigre, ki je ne morete videti.

Pričujoči album je vsekakor priporočljivo zaužiti ob asistenci spodobnih slušalk in po potrebi s kakšno vmesno pavzo, saj se na njem nahaja trinajst skladb, ki skupno predstavljajo skoraj dve uri materiala, ki nedvomno zahteva celega človeka. V današnji Tolpi Bumov poslušamo šest izmed skladb, celota je zaenkrat na voljo kot zastonjski Bandcamp dolpoteg, načrtovana pa je tudi izdaja štirih LP plošč, ki bodo zaobjele ta obsežen poslušalski zalogaj.