Cucina Povera: Hilja

Night School, 2018 

V današnji Tolpi bumov poslušamo debitantski album Cucine Povere, poimenovan Hilja, ki je izšel lani pri glasgowski založbi Night School. Cucina Povera je finska ustvarjalka Maria Rossi, za katero bi lahko pomislili, da je na Zemljo padla šele v januarju in začela ustvarjati od nikoder, saj vsaj v virtualni sferi pred prvencem obstajata le komad in posnetek s performansa. Tistim z afiniteto do produkcije, ki prihaja iz Glasgowa, pa bo dejstvo, da izdaja prihaja s strani založbe Night School, Rossi pomagalo popredalčkati v nabor eksperimentale z drugimi predstavniki založbe, kot so Happy Meals, Molly Nilson ali The Space Lady.

Če bi iskali besedne igre in simbolne pomene, bi rekli, da umetnica tišino prekine s tišino. Ime albuma – Hilja - v finščini pomeni tišino, za enako zgovorno pa se izkaže tudi izvajalkino ime oziroma italijanski koncept cucina povera, ki konotira revno kuhinjo, takšno, ki zaradi skromne situacije velikokrat uporablja omejen nabor sestavin in pripomočkov za kuhanje, kljub temu pa morajo biti ti najboljše kvalitete. In četudi smo že navajeni navezovanja določenih besednih kodov in poimenovanj s specifičnimi žanri, nam Cucina Povera s Hiljo s tem nudi dodaten namig, v katero smer se obrača ona ali pač le mi s poslušanjem.

Simbolna redukcija je tukaj svetlobna leta daleč od negativnosti posploševanja, ki bi ji ga lahko pripisali. Veličina predstavljenega izdelka se pravzaprav najde v mojstrstvu nad glasbenim okostjem, zreduciranim le na pevkin glas, tišine in redko uporabljene synth linije. Logika gradnikov skladb ni zapletena. Cucina Povera uporablja besedne ter zvočne repeticije in v večini komadov deluje kot backvokalistka sama sebi, z očitno razliko med jasnejšim, prizemljenim izgovarjanjem besedila in breztežnim petjem. Obenem so na izdaji na nek način najpomembnejši elementi tišin, ki pa so poslušanju skriti. Težko je slišati nekaj, česar tam zares ni. A element, ki se v heterogenosti form različno konstituira med absolutno tišino, med tišino, ki razlomi zloge besed, in tišino oziroma pomanjkanjem glasu med drugimi zvočnimi elementi, naredi to izdajo kompleksno.

Na Hilji čas obstaja v pravilih lastnega upočasnjenega univerzuma, glas pa deluje kot mantra neznane religije. Ta apel na začetku naslavlja z otožnostjo in sikanjem v komadu Demetra, nadaljuje suverenejše, dokler nas Avainsana ne sooči z zunanjimi vsiljivci naravnih zvokov. Žlobudranje vode, ki v običajnem kontekstu deluje pomirjujoče, tukaj postane zanimiv element razdora, saj smo se do sedaj počutili varneje v zavetju človeškega glasu, ki v svoji obvladljivosti poudarja strukturo. A začetno nasprotujoča si elementa se hitro uskladita in začneta delovati vzajemno ter pripeljeta do konca izdaje, ko na Huhuilu skozi postopno dodajanje rahle kick linije doživimo prehod k bolj tehnološko usmerjenim motivom.

Čeprav se Hilja Cucine Povere izkaže kot intimna glasba, bi ji lahko pripisali veliko narativo univerzalnosti, ki jo doseže skozi občutje religiozne izkušnje, čeprav se univerzalnost v postmodernih časih izganja kot hudiča ali čarovnice v srednjem veku. A kaj je dejansko narobe s tem, če iz kompozicij skoraj imanentno izžareva religioznost, ki gotovo vsaj kakemu obiskovalcu evropskih katedral vzbudi znan občutek. Na mišljenje univerzalnosti nas lahko napelje ameriški skladatelj Jon Hassell s konceptom glasbe četrtega sveta, s katerim ob združitvi zvokov modernega in tradicionalnega sveta dobimo zvok za nov globalno povezan svet. A če ta posledična imaginarna folk glasba še temelji na izravnavanju tradicionalnega iz nezahodnih družb ter modernega in tehnologije iz zahodnih družb, Cucina Povera pokaže na zvočno možnost obstoja univerzalnosti, obstaja namreč skozi imaginaren besednjak in ambivalentno zvočno podobo.