CURRENT 93: I AM THE LAST OF ALL THE FIELDS THAT FELL

Coptic Cat, 2014

Halucinacijska apokaliptična karavana bogaboječega Davida Tibeta se zopet oglaša. Tibet in njegovi Current 93 so povili novo ploščo, ki nosi naslov »I Am The Last Of All The Field That Fell« in je še ena barvita, čeprav na trenutke morda tudi rahlo iztrošena postaja njegove prepoznavne umetniške vizije. Tej smo se na valovih Radia Študent izdatno posvetili pred letom in pol v oddaji DJ Grafiti, ki ostaja dostopna v arhivu spletne strani, zato na tem mestu le nekaj opazk. Kljub temu da David Tibet že od nekdaj sodeluje z najrazličnejšimi glasbeniki, pa lahko zadnje desetletje označimo kot še posebej naklonjeno kreativnim partnerstvom z glasbeniki, ki že dolgo niso več omejeni le na postindustrial in darkerski milje, iz katerega je izšel. Njegov skorajda »naif« apokaliptični folk tako sedaj resonira s širšim poslušalstvom, ki ga ceni tudi prek povezav z umetniki, kot so Antony, Baby Dee, Nick Cave in legenda britanske folklore Shirley Collins.

Na »I Am The Last Of All The Field That Fell« Current 93 zastavljajo na klavirju osnovan zvok, ki denimo spomni na malo ploščo »Birth Canal Blues«, a je obenem precej bolj razgiban, v pianističnem smislu tudi občasno rapsodičen in komorno jazzovski. Pesmi se tkejo okrog Tibetovega pevsko-vizionarskega deklamiranja, podkrepljenega s klavirjem in pridušenimi bobni, ki dejansko kdaj s svojim pristopom spomnijo na korektnost sodobnega mainstream jazza, kadar se ta loti obdelave bolj popularnega materiala. Skratka, manjka jim kaj več karakterja, nerodnosti ali zanosa, ki bi se podal tovrstni zasedbi, saj Current 93 še vedno ostajajo precej deviantna entiteta.

V potek dogajanja skorajda antifonično odgovarjajoče posegajo sopranski zlogi in besede pevke Bobbie Watson. Tu pa so še trije profilirani gosti, od katerih sta dva prisotna že na več ploščah Current 93. Nick Cave se po navdahnjenih interpretacijah na plošči »All The Pretty Little Horses« vrača z zaključno recitacijo v »I Could Not Shift The Shadow«. Antony pa je v središču intenzivne žalostinke »Mourned Winter Then«, kjer ga spremljata le klavir in nizko zborovsko mrmranje. Bolj problematičen je prispevek Johna Zorna, ki je s svojim saksofonom tokrat presenetljiv gost v treh komadih. Kombinacija, ki na papirju morda deluje vsaj potencialno vznemirljivo, se v praksi izkaže za precej medlo in površinsko. Slišati je, kot bi Zorn v nekem studiu mimogrede nekajkrat pihnil ob posnetku Current 93 in jim to poslal. Ne bi bil presenečen, če bi tudi res bilo tako, saj s cenenim odmevom in stereo efekti okitene linije pač ne kažejo kake globlje vpetosti v dogajanje. Tukaj je morda na mestu razmislek o smiselnosti takih »zvezdniških« gostovanj, ki sami glasbi pogosto ne doprinesejo nič, temveč zgolj neupravičeno prevzemajo pozornost.

»Zvezda« plošče pa kot vedno ostaja Tibetov moten pristop k pesemski izpovedi, ki ves čas meji bodisi na morasto zaklinjanje, posvečeno pridigo ali oprijemanje fantomske nedolžnosti ljudskih napevov. Vsekakor pa ima Tibet še veliko povedati in glavni pogon »I Am The Last Of All The Field That Fell« je vsekakor manično-vizionarski tempo njegove halucinatorno-krščansko-apokaliptične proze polne blodenj, reminiscenc preteklosti, padcev v plitkost, kot tudi navdahnjeno in žareče eshatološko podobje. Vzporedno s ploščo je izšla tudi knjiga »Sing Omega«, v kateri so na več kot petsto straneh zbrani vsi Tibetovi teksti. In v tem smislu je verjetno treba razumeti tudi nenavadno zvočno ravnovesje plošče, ki kljub občasni vsebnosti hrupnih kitar in klasično rockerskih stopnjevanj te skupaj s klavirjem in bobni potiska v ozadje ter v prvi plan potiska glas, v njem že vsebovane ritme, vzpone in padce ter artikulacije pomena.