CVINGER: EMBODIED IN INCENSE

Art Gates Records, 2016

Cvinger je slovenska black metal zasedba, ki je avtorja tokratne Tolpe presenetila že nekaj let nazaj, ko je kot strela z jasnega udarila z EP-jem Monastery Of Fallen. Namreč, takrat še bolj osrednjeslovenska naveza je za razliko od tedaj uveljavljenih in utečenih imen, kot so Somrak, Samomor, Bleeding Fist in mnogi drugi, bolj stavila na čist, sodoben zvok in s tem spominjala na norveške zveri drugega vala black metala. Sledil je prvenec The Enthronement Ov Diabolical Souls, ki je s čistim, skorajda sterilnim zvokom in peklensko atmosfero precej spominjal na Marduk, 1349, mogoče celo Dimmu Borgir (brez klaviatur), a kljub temu je deloval še nezrelo, neenotno in mlačno. Kar pa niti malo ne velja za drugi album, Embodied In Incense, ki je pravkar izšel prek Art Gates Records.

Drugi album je namreč delo že utrjene zasedbe, ki jo poleg originalnega jedra iz osrednjeslovenskih koncev, vokalista Lucerusa in kitarista Bagota, tvorita še bobnar Morgoth, ki ga pod drugim imenom poznate iz progresivne metal zasedbe Cordura, ter basist Obscurum, ki pod tem imenom deluje v obliki one-man black metal benda Obscurum s katerim je izdal že kar nekaj materiala. Kvartet je delovanje utrdil z mnogimi nastopi, ki so jih ponesli tudi po Evropi in celo na Kitajsko, kjer so preživeli dobrih 16 dni, med pogostim turnejskim udejstvovanjem pa so oder delili predvsem s švedskimi black metal bojevniki Marduk. In prav ta naveza je poleg utrjene in izkušene postave botrovala odličnosti novega albuma, ki so ga Cvinger posneli na Švedskem pod taktirko Magnusa ''Deva'' Anderssona, basista zasedbe Marduk.

Rezultat je peklenska plošča, ki mogoče ni toliko izvirna, a vseeno izstopa, pa čeprav predvsem doma. Če namreč v Sloveniji black metal trenutno živi in diha v umazani referenčnosti na prvi black metalski val, ko so pod imenom »black metal« kot referenčni bendi veljali Master's Hammer, Bathory, Burzum, Beherit, Venom, Sodom, Mercyful Fate in podobni, se Cvinger še vedno osredotočajo na najbolj znano obdobje black metala, ko so v sklopu drugega vala svetu vladali Emperor, Dimmu Borgir, Satyricon in drugi. Embodied In Incense se odlikuje s precej čistim in jasnim zvokom, ki pokaže, česa so Cvinger sposobni. Plošča je tour de force blast beatov, peklenskih in kot britev ostrih kitarskih riffov, ki se prosto gibljejo med skandinavskim blackom, kot so ga utrdili Marduk ali pa Dark Funeral, in celo ameriškim vzhodnoobalnim in floridskim death metalom tipa Immolation in Morbid Angel, hkrati pa v občasni kaotičnosti spomnijo tudi na atmosferiko kakšnih Angležev a la Akercocke. Odštevši orkestralne pasaže in klaviature, ki jih na plošči pač ni najti, se zlahka, čeprav ne vedno izognemo pogostem spominjanju na Behemoth. Embodied In Incense je prav tako poln zanimivih basovskih pasaž, ki ob boku ene kitare ustvarjajo zelo zanimiv zvočni zid, kar precej spominja na klasične Marduk, krona vsega pa so gotovo vokali, saj Lucerus že od nekdaj drzno kombinira divje krike, ki spomnijo na Dimmu Borgir ali Dark Funeral, nekakšna zaklinjanja, ki spomnijo na Jasona Mendonco iz Akercocke, ter seveda skorajda grleno petje, s čimer se približa Atilli iz Mayhem, zelo dober dodatek pa so – in to Cvinger uporabljajo že od samega začetka! – skorajda cerkveno zborovski vokali, ki nas spomnijo predvsem na pravoslavne cerkvene obrede in ki jih zadnje čase po svetu popularizirajo misteriozni poljski black metalci Batushka.

Kot smo že vajeni pri Cvinger, je plošča tematsko razdeljena na več delov, kar pa opazimo bolj po naslovih komadov, kot pa po sami glasbi, saj so si komadi z redkimi izjemami precej podobni. To ne pomeni, da stavijo na repeticije tipa Wolves In The Throne Room ali hipnotično monotonost raznih modernih tako kaskadskih kot skandinavskih ali nemških black metal bendov, ki poskušajo reproducirati mojstrovino Darkthrone, Transilvanian Hunger, vendar brez uspeha. Gre za to, da Cvinger največkrat delujejo po istem receptu, ki pa ga občasno rešijo predvidljivosti s kakšnimi poslasticami, kot so vokalni vložki, kakšen kitarski riffovski preobrat, sprememba ritma in podobno. To jim uspe predvsem v pesmih Weak To The Gallows, Infinity Of The Black Flame ali pa v naslovni Embodied In Incense. Kar naredi ploščo res zanimivo, so, kot že zapisano, različni in številni vokalni izrazi, katerih skupni imenovalec je gotovo blasfemična demoničnost, a se izraža na zelo veliko, v tej recenziji že prej predstavljenih načinov. Tam, kjer bi marsikateri bend stavil na klaviature, Cvinger stavijo na vokale, oziroma vsaj tak vtis dobiš, ko te vedno preseneti kak Lucerusov vokalni eksces.

Na trenutke se plošča zdi kar dolga, sčasoma tudi enolična, lahko pa se tolažimo, da mogoče ne gre zlahka v uho, vsaj na prvi posluh ne. A ob precej zanimivih besedilih in grafični podobi, ki jo je ustvaril kultni italijanski artist Paolo Girardi, ter seveda ob glasbi, ki kaže, da se še vedno da ustvarjati spodoben black metal, ki ne zveni kot klon Behexen, Darkthrone, Burzum in podobnih, je Embodied In Incense album, ki ga nobeden black metalec ne bi smel zaobiti. In prav tako vam priporočamo, da se jutri, 6. 6., zvečer oglasite v Menzi pri koritu na Metelkovi v Ljubljani, kjer bodo igrali Cvinger, Ater Era in Snᴓgg.