DAN DEACON: Gliss Riffer

Domino, 2015

Nova plošča baltimorskega superheroja Dana Deacona odkrito ponazarja, da se tudi v glasbenem svetu kolesje nenehno obrača. Gliss Riffer, njegova peta studijska skovanka je tako vrnitev na točko nič. Tja, kjer se je v prvi vrsti vse tudi začelo. A bogatejši za nove izkušnje nam Deacon na njej znova dokazuje, zakaj velja za enega najbolj samosvojih draguljev modernega časa.

Vse od plošče Bromst naprej, ko je sintetizatorske gradnike pričel nadomeščati neutrudni kompozitor v njem, nam je Dan odkrito odslikoval neomajno ljubezen do orkestralne glasbe. Slednja je vse odločneje pričela odmerjati svoj prostor znotraj zgrajenih kompozicij, ki so znale tako izrazito zabrisovati ločnice organskosti, vse dokler ni akustični inventar osnoval jedro njegovih izdaj. Tako je pri nastajanju Danovih plošč sodelovalo vse več lokalnih glasbenih veljakov, ki jih je posedel pred notne zapise ter z njihovo pomočjo sadove dolgoletnega študija združeval v prepletajočo se fuzijo elektro organskih zvokov. Vrhunec nedvomno predstavlja plošča Americana, znotraj katere je Deacon prevpraševal položaj posameznika znotraj ameriške družbe, in ko je bilo čutiti, da njegovim zvočnim raziskovanjem ni videti konca, nas je presenetil na najbolj nepredvidljiv način. Z dostopnostjo, še bolje preprostostjo.

Morda z zgornjo napovedjo Danu delamo tudi krivico. Njegove tokokrožne vrnitve ne velja toliko iskati oziroma enačiti v samem glasbenem izrazju. Glasba na Gliss Rifferju je morda res manj avanturistična, toda ob tem prav gotovo pozabljamo, da je Dan Deacon snovalec nedefiniranega glasbenega planeta, na katerem je glasba že sama po sebi svojevrstna avantura. Deacon je svoj glasbeni svet oblikoval v plastelinsko maso, ki jo lahko gnete po svoji vesti. 

Vrnitev tako pravzaprav predstavlja medij, na katerem je plošča zgrajena. Na Gliss Rifferju nismo priča akustičnim orkestracijam in lovljenju popolnega “tajminga “, a zato tekom osmih skladb spoznavamo, kako močno orožje je v Danovih rokah lahko računalnik. Pa četudi je bila odločitev zgolj pragmatične narave, kot arbitrarni rezultat avtorske ambicioznosti in ekonomske računice.

Preskok v binarni svet je s seboj prav gotovo prinesel opaznejše prečesavanje plesne glasbe, saj Dana velikokrat zalotimo v hipnotičnem techno svetu, a najpomembnejše pri tem je, da navkljub prečiščenju in odkritejšem popovskemu strukturiranju sama glasba ni izgubila ambicioznosti. Prisluhnite samo uvodni skladbi Feel The Lightning, ki z žensko barvo glasu, za katero se še enkrat več skriva Danovo modificiranje snemalnih tehnik, izniči v njegovi glasbi dolgo prevladujoče tradicije vokala kot instrumentalnega podaljška. S pomočjo prezentnejšega vokala v glasbo vdahne prav človečnost, ki je ob vrnitvi v sintetizatorske vode nadvse dobrodošla. Glasba niti za trenutek ne deluje nasičeno ali izpeto, potisnjeni smo v središče nepredvidljive zabave, ob kateri ima Dacon v svoji individualni vlogi tudi dovolj prostora za obračunavanje z negotovostjo, lastnimi demoni in nenazadnje minljivostjo.