D'ANGELO AND THE VANGUARD: Black Messiah

RCA, 2014

Dobrih štirinajst let je minilo od izida plošče Voodoo, verjetno najlepšega primerka neo-soula, gibanja, ki se je po zgledu klasičnih soul izvajalcev razvilo v Ameriki na koncu osemdesetih in začetku devetdesetih let. D'Angelo je med temi štirinajstimi leti nekako zašel s poti, bil večkrat aretiran in utrpel hudo prometno nesrečo, medtem pa vedno znova odlašal z izdajo svojega naslednjega albuma. Čeprav smo vsekakor lahko srečni, da se je uspešno vrnil, se sprva težko ognemo rahlo grenkemu priokusu, ki je na Black Messiah prisoten tam, kjer so nekoč vladali naravnost sočni groovi in večplastne vokalne harmonije. A kmalu se nam med vsemi plastmi kitar razkrije nov pristop k soul glasbi, ki ga hitro prepoznamo kot prefinjenega, do potankosti dodelanega ter hkrati zrelejšega in kljub dolgotrajnemu odlašanju nekako usklajenega z duhom časa. 

Leta 1995 je D'Angelo, rojen kot Michael Eugene Archer, izdal svoj prvenec Brown Sugar, na katerem je predstavil svoj zanimiv smisel za harmonijo in glasbeno kompozicijo, ki ga je razvijal že od malih nog. V njegovi glasbi je zelo viden vpliv klasičnih soul in funk glasbenikov, kot sta Marvin Gaye in Prince, s katerima se ga pogosto primerja, ter nekaterih značilnosti črnske cerkvene zborovske glasbe, kateri je bil kot sin župnika zelo izpostavljen. Že pri desetih letih je namreč igral klavir v očetovi cerkvi, kar je nedvomno močno vplivalo na njegovo poznejšo glasbo. Prepletajoče se melodije in harmonije, ki jih vse spretno ustvari s prepletanjem lastnega vokala, so bile pravilno prepoznane kot izredno dovršene in D'Angelo je tako odprl nove možnosti za razvoj soul glasbe in pokazal raven veščine, ki ji velika večina  sodobnih hip hop glasbenikov le stežka sledi. 

Kot perfekcionist je nato šele po petih letih izdal svoj naslednji album Voodoo, na katerem se je še bolj osvobodil standardnih glasbenih struktur, ki jih je že na prvencu mojstrsko zakril pod vrsto na videz spontanih melodičnih detajlov. Voodoo, na katerem je sodelovala tudi velika večina kolektiva Soulquarians, kot so Questlove, Erykah Badu in Common, je posledično deloval veliko bolj naravno, saj je v veliki meri deloval na principih improvizacije ter se s tem na nek način približal koreninam črnske glasbe in njenemu izrazu. V celoti je bil posnet v studiu Electric Lady, ki ga je leta 1970 ustanovil Jimi Hendrix in se le skromno zanaša na post produkcijske popravke. Pesmi je D'Angelo skupaj s pestro glasbeno zasedbo zgradil skozi jam sessione, kar se močno čuti v končnem rezultatu, ki deluje spontano in organsko kot najboljši jazz, a je nabit s seksualnostjo in igrivostjo hkrati pa obdelan s pikolovskim občutkom za podrobnosti.

Tragičen aspekt njegovega uspeha pa so bile posledice njegovega skoraj kultnega videospota za pesem Untitled (How Does It Feel). v katerem je gol pel to počasno s seksualnostjo nabito pesem. Prav tako razgaljena naslovnica je prispevala k vzpostavitvi njegovega statusa nekakšne seks ikone, s čimer se ni bil pripravljen soočiti. Na koncertih je bil kmalu deležen provokativnih vzklikov in žvižgov iz ženskega dela občinstva, česar nikakor ni želel in pričakoval in kar ga je strlo, saj je začel dvomiti v svojo glasbo. Za tem je za skoraj 12 let bolj ali manj izginil iz glasbenega sveta, dokler se ni leta 2012 vrnil na oder na ameriškem festivalu Bonnaroo ob spodbudi prijatelja Questlovea in sodeloval pri dolgem skupinskem jammu ter požel ogromen aplavz.

Kljub temu da je bil D'Angelo očitno spet v formi, je vse kazalo, da tudi letos ne bomo dočakali njegovega naslednjega albuma, dokler ga ni sredi decembra nenadoma napovedal in izdal že tri dni kasneje. Kot kaže, je z izidom pohitel v luči trenutne politične situacije in protestov, ki so posledica nesojenega policijskega umora črnskega najstnika Michaela Browna. Album res tematizira črnsko zgodovino in trenutno situacijo tako skozi besedila kot skozi nagibanje k bluesu, ki ga med drugim slišimo na tem dodobra razvejanem albumu. Ta poseduje nekakšno grobost in surovost, čeprav je na njem produkcija neverjetno jasna in se izogiba uporabe računalnika – vse je namreč posneto na trak, kar je dandanes prava redkost. D'Angelova ljubezen do soula in njegov način pisanja glasbe skozi improvizacijo tudi tu rodita zbirko različnih vplivov in žanrov, iz katerih se rodi njegov lasten edinstven slog, ki vlada na albumu, uspešno združenem v kohezivno in odločno celoto.

D'Angelo je na Black Messiah želel doseči morda rahlo prisiljen kompromis med politično, versko in ljubezensko tematiko, ki rodi zares nenavaden odnos. Poleg tega velika večina komadov lahko deluje nekako prežvečenih in na trenutke je očitno, da so nastajali v velikem časovnem razmaku, zaradi česar se nam sprva lahko zazdi, da poslušamo razdrobljen album, ki ne deluje toliko kot celota, temveč prej kot povzetek številnih popolnoma različnih idej. Številni komadi sprva lahko delujejo skoraj nepregledno gosti in zaradi nekakšne odsotnosti očitnih groovov se lahko v njih nekako izgubimo. A kmalu vidimo, da gre zopet za album, ki nas vedno znova preseneti in je posledično boljši z vsakim poslušanjem. Zaslišimo lahko vseprisotno težnjo k raziskovanju glasbenih možnosti soul glasbe in ponekod tudi njenega odnosa z rockom in bluesom. Zdi se, da je njegovo raziskovanje tu temeljiteje kot kadarkoli prej in je posledično utelešeno na povsem drugačen način. Karkoli že je D'Angelo počel teh 14 let, očitno nikoli ni pozabil na glasbo. Svoje igranje kitare je privedel na popolnoma nov nivo, kar lahko slišimo na kompleksnih in detajliranih riffih. Poleg tega pa je tudi konkretno razširil seznam na njegovo glasbo vplivajočih muzik, zaradi česar je Black Messiah tako pester in raznolik.

Black Messiah je jasen dokaz D'Angelove eklektičnosti in virtuoznosti, s katero nas je blagoslovil po štirinajstih letih, ki jih je bilo vsekakor vredno pretrpeti. Album je bil vsesplošno izredno toplo sprejet in lahko pričakujemo, da bo še dolgo odmeval, kot glasbeni mesija pridobil številne privržence, ki bodo sledili njegovemu zgledu in tako rodil kakšen nov up za soul glasbo, ki tovrstno svežino in novo moč krvavo potrebuje.