DANNY KROHA: DETROIT BLUES

Third Man Records, 2021

V današnji Tolpi bumov se prvič na Radiu Študent posvečamo kantavtorju Dannyju Krohi. Danny bo poslušalcem Radia Študent bolje poznan kot član zasedbe The Gories, ki je v 90. letih preigravala garažni rock’n’roll na presečišču glasbe The Cramps, Seeds in The Sonics. Kasneje se je priključil skupini Demolition Doll Rods, v zadnjih letih pa se je podal v samostojno kariero. Leta 2015 je izdal prvi solo album Angels Watching over Me, s katerim je začrtal svojo glasbeno linijo samotarskega kantavtorja, ki se vrača h glasbenim koreninam – bluesu in folku iz 60. let. 

Detroit Blues je album, ki nadaljuje Dannyjevo glasbeno popotovanje in raziskovanje hibrida začetkov bluesa in tradicionalne folk glasbe iz 60. let. Tako na albumu zasledimo skorajda priredbe poznanih skladb, ki se jih glasbenik loti tako, da vzame določena besedila ali ritme in jih nato vkomponira v svojo zmes. To je najbolj čutiti pri istoimenski skladbi Detroit Blues, ki je priredba komada Mary’s Got a Little Lamb.

Ves album lahko jemljemo kot poklon mojstrom bluesa, kot je Big Joe Williams ali Barbecue Bob, torej avtorjem iz 30. let prejšnjega stoletja. Danny Kroha je v današnjem kitarskem svetu zagotovo novost in rariteta. V času, ko se zdi, da se na same začetke in začetnike glasbe pozablja, ljudje pa potrebujemo vedno več motilcev, da zadeva ni suhoparna ali dolgočasna, si ustvarjalec v svojem poklonu ni privoščil nikakršnih odstopanj ali nepričakovanih obratov – preprosto je povedal svojo zgodbo.

Album je precej preprost – tako v instrumentalnem kot v vokalnem smislu. Danny igra na svoje inštrumente sam, spremlja pa jih raskav vokal, ki nam hitro nariše samotno polje v oddaljenih časih nekje v Ameriki. Na ta način reflektira samoto, osamljenost in težo trenutnih časov. Leto izida in omenjena suhoparnost nista naključna. Album je posnel in uredil sam doma, z njim pa naj bi želel opozoriti na to, da sta lahko samota in osamljenost tudi produktivni. Vredno pa je omeniti, da sta ta elementa hkrati največja prednost in slabost izdaje. Občudovanja vredna sta namreč Dannyjev material in že omenjena predelava, hkrati pa lahko album s pretirano monotonostjo poslušalca hitro zapelje v dolgočasje, saj so si ritmi in vokal med seboj precej podobni.

Z glasbenega vidika sicer ne gre zanemariti skupnega zvokovnega raziskovanja Dannyja in tako imenovanega »album supervisorja«, četudi ne izvemo, za kaj ali koga gre. Na albumu se namreč poleg enostrunske kitare pojavijo tudi zvoki žlic, kosi lesa in ostalih predmetov, ki so postali inštrumenti in albumu dodajajo zvokovno vrednost. Z njihovo uporabo je avtor želel v glasbi naslikati podobo ruralnega okolja, v katerem lahko uporabimo praktično kateri koli predmet, ta pa bo ustvaril zvočno podobo preprostosti. Na nek način pa z vpeljavo preprostejše bivanjske tematike glasbenik tudi metaforično lajša trpljenje, kar se odlično zlije v komadu Oh Death.

Kar zadeva besedilo, album zagotovo ni presežek, saj prinaša zelo enostavne, kratke in ne preveč globoke tekste. Predstavlja nekakšno imitacijo zgodnjega bluesa, kar mu v nekaterih pesmih uspe bolj, v drugih manj. Zagotovo pa je treba pohvaliti njegov način petja, saj izstopa s svojim raskavim glasom, ki včasih preseneti celo z visokimi toni, kot lahko slišimo v pesmi Adam & Eve. To je tudi najbolj plesni komad izdaje, ki celo malo spominja na začetke rock’n’rolla in avtorje, kot sta Chuck Berry in Jerry Lee Lewis. Danny nas na albumu preseneti tudi z redkimi svetlimi melodičnimi izjemami – poleg že omenjene je taka denimo pesem Leavin’ Blues.

Kljub preprostim besedilom in inštrumentom pa se albuma odlikuje po pripovedovanju zgodbe. Bolj kot za melodiko gre za pripoved o življenju nekoč, ki ga na nek način živimo tudi danes, v času epidemije, in ki se lahko v prihodnosti ponovno pojavi. Na koncu dneva so zgodba, glas in struna tisto, kar nam lahko osmisli življenje. Album je svojevrstna in unikatna poslastica, ki je zagotovo vredna poslušanja v miru in tišini. To je album, ki nas spomni na nas same in na naša notranja občutja ter nas opomni, da je treba zgodbam prisluhniti in se na koncu – ali pa na začetku – zadovoljiti s tem, kar je. To je Dannyjev Detroit Blues.