DANS DANS: I/II

Unday, 2013

Nekatere plošče so v svojem horizontu predvsem glasbene. Operirajo v kontekstu žanra, govorijo z jezikom svojih avtorjev, postavijo svoja pravila in poslušalcu ponujajo le omejen presek vednosti, znotraj katere lahko komunicirajo z njim. Spet na drugem koncu spektra so plošče, ki funkcionirajo povsem drugače. V sebi nosijo izročilo mnogoterih žanrov, aluzije na celo vrsto avtorjev in njihova evokativnost se napaja v brezštevnosti arhetipskih filmsko-glasbenih gest. S poslušalcem se pogovarjajo preko vseh teh vzdušij, krajin in pri nikomer istih podob, ki so se v vednosti in tudi izkustvu poslušalca usidrale skozi dolga leta stika s filmsko umetnostjo in reiteracije pravil njenega jezika.

Plošča i/ii belgijskega tria Dans Dans se načrtno nahaja prav na skrajnem koncu slednjega dela spektra in ni naključje, da je na njej umeščena priredba ene od skladb Ennia Morriconeja, nespornega mojstra ustvarjanja melodij, ki se včasih zde povsem neločljive od svoje gibljive slike. Njegovo skladbo The Sicilian Clan je poleg tega že pred davnimi leti, na prelomni plošči The Big Gundown, po svoje uglasbil tudi John Zorn in s tem tako rekoč otvoril svojo skladateljsko pot, v kateri se je po dolgem in počez ukvarjal s cinematičnimi in transžanrskimi potenciali glasbe. Če naj se še nekoliko ustavimo pri tem, na plošči je tudi priredba komada Yesterday is here. Njegov avtor je Tom Waits, umetnik, ki je vsaj v piščevem svetu neločljivo zvezan z režiserjem Jimom Jarmuschom in ki je z njim ustvaril kar nekaj presežnih momentov filmske glasbe ter za marsikoga definiral glasbeno-atmosfersko izkušnjo velemesta in urbanega bluesa. Če naj tezo o načrtnem poseganju plošče i/ii v prostore med filmom in glasbo razpotegnemo še malce dlje, bi lahko omenili, da je tu še predelava skladbe Davida Bowieja, glasbenika, ki je svoj čas iz vesolja padel direktno v film.

S tem uvodom je do neke mere že povzeto, kje bi se lahko gibala glasba zasedbe Dans Dans, ki jo sicer sestavljajo Bert Dockxx na kitari in snemalniku, Frederic Lyenn Jacques na bas kitari in sintu ter Steven Cassiers na bobnih in perkusijah. Vse tri je bilo moč že slišati tudi v drugih zasedbah, Frederic je recimo igral z Markom Lanneganom, v zelo zanimivih bendih pa najdemo tudi druga dva glasbenika. Vseeno še niso opazneje prodrli izven meja severozahodne Evrope in albuma i/ii žal ni moč primerjati z njegovim predhodnikom, prvim albumom zasedbe, saj ta ni zlahka dosegljiv v posluh.

Inštrumentalist, ki asociativno često poroma skozi njihovo glasbo, je dobro znani kitarist Marc Ribot, kot še eno, na nek način neprimerno bolj kuriozno referenco, pa je moč navesti tudi danes žal upokojene rockerje Cul de Sac. Ta genijalni bend, ki res ne bi smel razpasti, ima v Dans Dans verjetno najbolj dostojne naslednike - ne pa tudi imitatorje – kar sem jih doslej uspel slišati. Skladba De Su Propia Raiz O De Un Dios Disperso bi bila zlahka umeščena na B stran plošče Death of the Sun, podobno pa bi z le nekaj dodatne elektronike na albumu Crashes to Light, Minutes to Its Fall obstala tudi skladba Muskiet.

Z omenjenim spektrom dimenzij, s katerimi je prešpikan pričujoči album, pa še niti približno nismo več kot le za silo razprli njegovega univerzuma. V svojem spacesurf bluesrock zvoku, ki često zarine v kitarske eskapade psihadeličnega rocka ali freejazza, se Dans Dans ukvarjajo s še nekaj predelavami. Poleg Waitsa, Morriconeja in Bowieja so tu namreč še Ornette Coleman, Charles Minugus ter Sun Ra, in prav neverjetno je, kako verno lahko njihove predelave sledijo raznovrstnim modusom izvirnikov in vendarle ostajajo zveste začrtni zvočni sliki albuma. Ornettova skladba Mothers of the Veil je tu sicer nekoliko razširjena v americano, a se vseeno iz kitare tako rekoč sliši saksofon, podobno pa je tudi z drugimi skladbami, ki z izjemo znane Morriconejeve melodije na prvi pogled niti ne oznanjajo svoje skladateljske raznorodnosti, ob pozornejšem prisluhu pa govorijo o Bowiejevi melanholiji, pa o Mingusovem bopovskem korakanju basa ter o Waitsovi polnočno obarvani in pomirjeni grenkobi. 

Skratka, če bi v Cul de Sac namesto Glenna Jonesa igral kitaro Ry Cooder in bi snemali soundtrack za western dramo pod taktirko Wima Wendersa, bi ta glasba verjetno imela le malo podobnosti z obravnavano ploščo. Kar je presežek slednje, je to, da se v njej ta film že dogaja. Dans Dans se ne izgubljajo v morju referenc in kar pletejo je suvereno avtorska vizija z zaokroženo zvočno sliko. Če jim že kaj hodi na pot, je to Zornova zasedba The Dreamers, ki je to zvočno območje dodobra okupirala in za katere zadnjo ploščo sem ravno nedavno ugotavljal, da s svojo prenasičenostjo močno hodi – sicer še na dostojanstveni strani - po robu kiča. Dans Dans se tej pasti povsem ognejo in špilajo hudo fin in svež rokenrol.