DANS DANS: Sand

Unday Records, 2016

Četrto ploščo belgijskega tria Dans dans z lansko letnico izdaje v pričujočem častitljivem terminu gostimo sorazmerno pozno. V opravičilo temu si lahko izmislimo preprosto dejstvo, ki vsaj tokrat ne zgreši: njihovi nastopi v živo. Doslej smo se namreč že dvakrat lahko prepričali v stopnjevanje, ki vodi od njihovih hipnotičnih instrumentalnih zajetij posebnih, dostikrat s filmi primerjanih občutij, k razbrzdanosti in živahnosti koncertne prezentacije. V le-to se bomo lahko prepričali že jutri v Klubu Cankarjevega doma in nato še dan kasneje v Narodnem domu v Mariboru. 

A ker gre prav toliko za kolektivno, kot tudi za izredno intimno izkušnjo, je možen tudi obraten pogled: muzika tria Dans dans se domačemu poslušanju prav dobro poda. Poleg tega so tudi na svojih albumih doslej dali še kako jasno vedeti, da se v kalupih ne počutijo dobro. Dostopne pesmi se raje kot ponovljivosti žanrskih in drugih stalnic podredijo predvsem načinu izvedbe, kjer je najprej zapažena forma le ena od plasti.

Dans dans na četrtem albumu nadaljujejo, kjer so končali na dve leti starejšem, ki je našo frekvenco začuda obšel. Potreba po priredbah je še vedno okleščena na minimum, tokrat so se ponovno priklonili maestru filmske godbe Enniu Morriconeju v skladbi Chi Mai, a z njim in mimo njega nadaljujejo s skladanjem, glede katerega nas je pred leti kolega Zorman že spomnil, da slike niti ne potrebuje. Njihovi komadi imajo svojo dramo, razvoj, nepričakovane zaplete in nenadne prelome že taki, kakršne slišimo. Vtis je, da so tudi filmčki v režiji Philippa Werkersa, ki pospremijo nekatere pesmi v video formatu, nastali šele po glasbeni predlogi in ne obratno. 

Ploščo uvede njen najdaljši kos, TV Dreams, ki se brez rezerve že sprehodi po vseh niansah, ki jih v bolj dozirani obliki trojica servira preostali čas. Pulzirajoč, zasanjan ritem zaseka v analogna valovanja kot ozadje hipnotične kitarske teme, ta pa se mehko stopnjuje do skrajne razštelanosti in odpičenosti kitaristovih improvizacij, kar vsekakor potrjuje prejšnje opazke o dvostranskem prehajanju med koncertno in studijsko igro benda. Komad Feline nadaljuje večplastno in na vseh nivojih: swingovski ritem, ki ga poudari basistova melodična igra, je močno obložen z raznimi gongi in dodatnimi pulziranji, s čimer se ritem sekcija kar naravnost poda v dialog z reverbiranimi kitaristovimi naskoki bolj minimalistične teme. 

Opazka, ki jo na račun novega albuma Dans dans skozi nekaj žmohtnih povedi na njihovi strani zapiše nek njihov novinarski oboževalec, da je namreč Sand trio popeljal v bolj zasanjan zvok, je dejansko dokazljiva šele z omenjeno priredbo Chi Mai. To odpeljejo v ravno nasprotno smer kot recimo Zornova banda oziroma Ribotova izvedba pred leti, in s tem uvedejo mirnejši del plošče, ki pa v resnici ne traja dolgo. Prostora za postopne hrupnejše izbruhe kompozicije Dans dans puščajo obilo, opazka o zasanjanosti plošče pa dokazuje kvečjemu izredno subjektivirano in intimno doživljanje, ki ga ob poslušanju lahko sproža njihova glasba. 

O napredku, nazadovanju ali pomembnejših premikih bi pri Dans dans oziroma njihovi četrti plošči Sand pravzaprav težko govorili. Vsekakor je poveden poudarek, ki so ga v intervjuju pred enim preteklih ljubljanskih nastopov potrdili že sami, da gre namreč kljub rockovsko in filmsko zakoreninjenem zvoku pravzaprav za improvizatorsko igro. Zvok, kakršnega zdaj že dobro poznamo in s katerim so si med občinstvom pridelali mnogo privržencev, se ne spreminja, a je že v zasnovi dovolj odprt za mnogovrstnost izvedb, gibkost posameznih komadov pa govori o obilici domišljije pri njihovem snovanju. Dans dans tako ne preseneti, a preseneča ves čas, Sand pa priča o tem, da ima v dobro zastavljenem motorju trio še obilo pogona in zalog za prihodnje muzike.