DARK SKY: OTHONA

Monkeytown Records, 2017

Če smo še pred nekaj leti o skupini Dark Sky govorili kot o britanski trojici posameznikov zvočnih inženirjev, gre danes v kontekstu tega istega projekta omeniti le še dva člana. Matt Benyayer in Tom Edwards sta sicer pred tremi leti v sodelovanju s Carlom Andersonom že izdala takrat njihov debitantski album Imagin, tokrat pa bomo obravnavali prvi izdelek, v celoti snovan zgolj v navezi Matta in Toma. Ne glede na sporazumno spremembo sestave zasedbe se je torej drugi album Dark Sky, imenovan Othona, prav tako kot njihov prvenec znašel na berlinski založbi Monkeytown, ki nam je pred tem albumom v letošnjem letu že servirala tudi Shedov poslednji eksperiment. Sprva bi zato morda pomislili, da se zvočna estetika skupine po razhodu ni kaj dosti spremenila, a vendar bi bilo takšno sklepanje vse prej kot na mestu.

Po večih izdajah singlov za stilsko precej različne založbe, kot so denimo 50 Weapons, Black Acre ali Tectonic, se zdi, da je edina konstanta Dark Sky prav njihova oziroma njuna stalno razvijajoča se in neoprijemljiva zvočna slika. Kakršnokoli žanrsko predalčkanje v kontekstu celotne diskografije zasedbe zato pač nima nobenega smisla, torej lahko žanr Dark Sky zlahka ležerno označimo tudi z najširšim in opisno precej skopim terminom elektronike.

S ploščo Othona se dvojec načrtno oddaljuje od zvočnega podpisa predhodnih del tudi s pomočjo popolnoma drugačnega pristopa k snovanju albuma. Če je v preteklosti za ustvarjalni proces veljal bolj intuitivno programerski spopad z računalniško programsko opremo, se naj bi tokrat dvojec prepustil navdihom fotografij in zvočnih posnetkov zajetih v naravi, tipkovnico in miško pa sta zamenjala s tolkalskimi padi ter synthi, s katerimi sta se pred tem dodobra spoprijateljila že ob njunih v živo odigranih nastopih. Enako h koherenci zvoka ogromno prispeva način dela. Pred obdobjem dua je to potekalo ločeno – vsak je doprinašal iz svojega studia, osebno prisotnost vseh treh članov je terjal zgolj aranžma. Tokrat pa sta se zavoljo boljše komunikacije in bolj introspektivnega ena na ena pristopa zatekla v nov, skupen produkcijski prostor.

V tem kontekstu bi lahko dejali, da je Dark Sky z albumom Othona doživel nekakšen preporod, a vendar se ob poslušanju devetih komadov porodi vprašanje - v kakšni meri je ta zvočni Feniks drugačen od tistih predhodnih. Stilsko že tradicionalno neenoten Dark Sky tu ne preseneča z izrazom, ki ga prej v takšni obliki ne bi zaznali, a morda namesto tega pozornost pritegne zvočno celovitejša podoba albuma, česar denimo ne bi mogli reči tudi za njihov prvenec. V svojem glasbenem izrazu slišno bolj samozavestno ponujata delo z oprijemljivo zvočno vizijo, v kateri glavno vlogo podelita izstopajočim razgibanim tolkalskim elementom, preprostim ali pa vpadajočim synth linijam in razmetanim, naključno delujočim semplom. Slednje nedvomno prispeva občutek dobro sproduciranega dolgometražca, ob katerem se zdi, da je vsak element posameznega komada na svojem mestu, in celo več, da je vsak komad v relaciji do celotnega albuma prav tako točno tam kjer mora biti.

Vseeno pa je morda največji predmet spotike tu prav ta natančnost v kombinaciji s splošnim vtisom, ki ga album Othona pusti pri poslušalcu. Že v preteklosti so skupini mnogi očitali neizvirnost in žal v tem aspektu dvojec ni naredil koraka naprej. Strogo rigiden formular, po katerem je album sestavljen, in zvok, ki vselej spominja na bolj uveljavljeno skupino Moderat, nekako razvrednoti sicer produkcijsko dodelan album. Če dodamo, da je Othona izšla za založbo Monkeytown pod taktirko dvojca Modeselektor, sicer dvotretjinskega dela skupine Moderat, očitek neizvirnosti zbode še bolj. Zdi se namreč, kot da bi bila plošča ustvarjena zavoljo izdaje same, ko glavno vlogo odigra težnja po posnemanju določenih glasbenih režimov znotraj založbe, edinstven glasbeni izraz pa potone v pozabo.

Ob vsem povedanem lahko album Othona uziramo z dveh različnih perspektiv. Plošča bi lahko služila kot dvojčev ponovni zagon z velikim potencialom. Nedvomno sta namreč Dark Sky dokazala, da zmoreta ponuditi produkcijsko dovršeno glasbeno delo, ki bi ob samorefleksiji in odkritju lastnega glasbenega izraza v prihodnosti lahko ogromno obetalo. Po drugi strani pa lahko dvojec z nadaljevanjem takšnega dela zapade v zanko in se izgubi v množici drugih. Ne glede na ubrano pot lahko tokrat obravnavani dolgometražec v splošnem označimo zgolj kot prijeten za uho, nič manj in nič več.