DARKSIDE: Psychic

Matador, 2013

Jasno je, da je Newyorčan Nicolas Jaar pri rosnih triindvajsetih mojster zvoka. Malo manj očitno je, da je Jaar tudi mojster tišine. Gre namreč za glasbenika, ki nasproti polnega nenehno postavlja prazno. Včasih gre za kratek predah po silovitem crescendu, spet drugič za tišino v levi slušalki, tretjič za ležerno poigravanje s statiko. Jaar je elektrončkar, ki mu je bolj od kickov, clapov ali snarov pomembno tisto, kar je oziroma česar ni med njimi. Nikamor se mu ne mudi, svoje ideje razvija postopno, z dobršno mero senzibilnosti in smisla za detajle.

V projektu Darkside se mu pridruži multiinštrumentalist Dave Harrington, ki Jaarovi že tako topli glasbi doda dodatno zemeljsko dimenzijo. S svojo kitaro jo premakne v sfero bandovske muzike, ki predstavlja realizacijo Jaarovih preteklih pogledovanj proti jazzu, staremu funku, psihadeliji in prog rocku. Plošča Psychic seveda ni nikakršen preprost kolaž teh žanrov. Ne, gre predvsem za njihovo sintezo v neko novo entiteto, ki je hkrati popolnoma sveža in obenem že popolnoma domačna. Gre za sintezo, ki je sicer kompleksna, a retrospektivno povsem očitna.

Golden Arrow, pesem, ki otvori ploščo, je enajstminutni behemot, ki porabi pet minut, da se v blaženi simfoniji šumov, klikov, organskega synth basa, statike in zvočne oscilacije prebije do vztrajnega beata. Temu se nato pridruži Harringtonova preprosta, starošolska, funky kitara, kmalu zatem pa še njegov falsetto, ki se stopnjuje vse do vesoljsko-diskoidnega vrhunca skladbe. Nekako tako so si leta 1979 verjetno zamišljali elektronsko glasbo enaindvajsetega stoletja. Retrofuturizem ni bil tako privlačen že vse od Jetsonov ali seattelskega Space needla.

V skladbi Paper Trails, ki je bluesovski hommage deep housu in ki skupaj s predhodnico Hearts tvori popovsko jedro plošče, se izkaže, da se glas Nicolasa Jaara še vedno ni povsem prilagodil optimalnemu kalupu, ki je namenjen vokalnemu izražanju znotraj dotičnega konteksta. Nicova izumetničena dikcija v določenih trenutkih preprečuje, da bi se lahko popolnoma posvetili sicer izjemno prijetni barvi in legi njegovega glasu, ki tako v bistvu ostane le eden izmed inštrumentov in ne doseže potencialnih višav najbolj subjektivno zaznamovanega aparata za ustvarjanje zvoka.

Na drugi polovici plošče izstopa zaključni komad Metatron, ki z nekakšnim jamesblakovskim dubom zaokroži eno izmed bolj celostnih poslušalskih izkušenj v zadnjem času. Plošča Psychic je namreč izdelek, ki svoje občinstvo vleče, vleče in vleče vase. Tisti, ki se ji prepustijo v celoti, so nagrajeni z zvočnim ekvivalentom epskega romana, polnega likov, stranskih likov, novih besed, zgodb, podzgodb, preobratov, flashbackov, suspenza in proustovskih nehotenih spominov.