DASHA RUSH: Sleepstep - Sonar Poems For My Sleepless Friends

Raster-Noton, 2015

Pri Raster-Notonu cenijo avtsajderje, oziroma producente, ki s svojimi estetikami stopajo mimo prevladujočih struj. Celo tako zelo, da se je v dobrih petnajstih letih izoblikovala struja, ki jo malce površno lahko poimenujemo kar »raster-notonovska«, definira pa jo izraz ujet nekje na stičiščih klubske in avantgardne elektronike, ter deloma tudi že skoraj povsem znanstvenih pristopov. Da so s svojo estetiko morda preveč silili v eno smer, so morebiti opazili tudi šefi založbe, zato so v zadnjem času objavili nekaj plošč, ki jih še pred kakšnimi petimi leti verjetno ne bi povezovali z Raster-Notonom. Ker med njiju sodita tudi lanski dolgometražec japonske producentke Kyoke in sedaj še album 'Sleepstep' Dashe Rush, je sicer možno, da so si založbini pregovorni hladni mehanskosti, zaželeli dodati nekaj elektronske feminilne senzibilnosti. Še bolj verjetno pa gre preprosto za to, da obe producentki ustvarjata zanimivo, samosvojo glasbo, ki povrhu ne hodi navzkriž z založbinim profilom. Zdi se, da so s ploščo 'Sleepstep' pravzaprav zadostili več kriterijem. Dobili so novo ime, ter glasbo, ki obdrži stik z estetiko založbe a ga hkrati tudi razširi. 

Po drugi strani sodelovanje s tako uveljavljeno in cenjeno založbo, pomeni novo prelomnico tudi za kariero Dashe Rush. V Rusiji rojena glasbenica s pravim imenom Dasha P. Van Celst, sicer ni novinka, toda zaenkrat še ni bila deležna večje pozornosti, pa čeprav je 'Sleepstep' njen tretji - oziroma, če štejemo še lanski »live« album – že njen četrti dolgometražec. Ker že dolgo živi in ustvarja v tujini, trenutno v Berlinu, sicer pogosto nastopa tudi v eminentnih klubih in na festivalih, konec tega meseca denimo na Mutek-u, toda ponavadi ne gre za hedlajnerske angažmaje. Nekaj pozornosti sta ji prinesla dva EP-ja, ki ji ju je pri svojem Sonic Groovu založil Adam X, pa tu in tam kakšna skladba, ki jo v svojih setih zavrtijo podtalni techno zvezdniki, kot je Peter Van Hoesen. Sicer pa Rusheva s svojo glasbo, ki jo že dobro desetletje objavlja pri svoji založbi Fullpanda Records, nekako uveljavlja logiko samozadostnosti. S prvima dvema albumoma in EP-ji bi se verjetno lahko še bolj vpela v klubsko dogajanje, a očitno jo bolj zanima estetika, ki se izogiba partijaškim klišejem, zato denimo raje sodeluje v kontekstu sodobnega plesa. In v približno takem zaporedju gradi tudi svoj izraz. Njen techno je iz plošče v ploščo postajal vse bolj atmosferičen in abstrakten, sedaj pa je v skoraj ambientalni podobi zaživel z albumom 'Sleepstep'.

No, čeprav album sloni na ambientalni podstati, ki se priložnostno spogleduje celo z estetiko takih ambient mojstrov kot sta Biosphere ali pa Pete Namlook, 'Sleepstep' ni konvencinalen ambientalen album. Z majhnimi detajli, pulzi in skoraj kirurško natančno produkcijo, še vedno bolj paše v kategorijo ambientalnega techna, ki takrat, ko je potopljen v dubovski odmev, spomni na kakšnega Pole-a, spet drugič namiguje na polnokrven plesni techno, ali še raje v subtilni kombinaciji vsega, sploh takrat ko vse skupaj nadgradi še spoken word, ponudi razmeroma samosvoj hibrid. Resnici na ljubo bi skladbam, če bi bile iztrgane iz konteksta albuma, tu pa tam očitali tudi klišejskost, a ta skozi konceptualno narativno rdečno nit albuma ne zmoti. Premiso zasnove razkrije že podnaslov 'Sonar Poems For My Slepless Friends', s katerim Rusheva v zaokroženo celoto postavi nekakšen soundtrack za tisto vmesno stanje med spancem, budnostjo in sanjami. Rezultat je melanholična, temačna glasba, ki z občutkom hladne odtujenosti spominja na estetiko mnogih skandinavskih in ruskih ambientalistov ter minimalistov, po drugi strani pa z opojnim glasom in akustično (klavirsko) melodiko, ponudi tudi kontrast.

Rushevi kljub razmeroma restriktivnemu konceptu, s spogledovanjem z raznoterimi izrazi uspe sestaviti album, ki skoraj do konca ohrani poslušalčevo pozornost in zato ne sodi v tisto kategorijo (ob)ambientalnih albumov za glasbeno kuliso. V primerjavi z albumom Kyoke, 'Sleepstep' v katalog Raster-Notona res ne prinaša toliko inovativnosti, toda z dodelanostjo, zvočnim dizajnom in domišljenostjo ga nedvomno v zelo lepi podobi obogati.