Dean Blunt: The Narcissist II

Hippos In Tanks, 2012

V današnjem terminu Tolpe bumov se še enkrat oziramo okoli vogala v iztek lanskega diskografskega leta. Tokrat poslušamo in preudarjamo izdajo izmišljenega karakterja Deana Blunta, sicer sodelavca Inge Copland, s katero sta lani pod navedenimi imeni izdala tudi na naši in vaši frekvenci pripoznan album Black Is Beautiful. Še prej pa je njun kreativni izliv določal imenovalec Hype Williams, torej še en premeten in premetan ločevalec že tako popolnoma razbite in estetsko nehomogene serije izdaj enigmatičnega dvojca.

In prav stilski raznolikosti navkljub solo prvenca imena Dean Blunt ne moremo misliti ločeno od izdaj dvojca oziroma različnih imen, pod katerimi sta do danes izdajala. Obstajajo celo neposredne povezave v drobcih in semplih, ki se na različnih izdajah ponovijo. Tak je denimo naslovni The Narcissist, v katerem se pojavi atmosferična podlaga, ki je služila kot zadrajvan uvod plošči Black Is Beautiful. Vendar ob težavi samostojnega motrenja posameznega albuma ne gre za te neposredne, dobesedne povezave. Gre prej za zelo posredne, zelo neizrečene reči. Najlažje je to ugledati skozi siceršnje umetniško ozadje dvojca, ki svoj izraz vgrajuje v različne medije kreativnega delovanja. Zato je njuna identiteta, njun zvok, vsak njun komad – del mozaika enega krovnega umetniškega dela, ki ga je najlažje primerjati z galerijsko postavitvijo. Tako, ki te pušča v vpraševanju, a izrazitem čutnem zadovoljstvu.

Zato na spletu ali drugje ne boste našli take recenzije nocoj predstavljene plošče, ki se ne bi intenzivno ukvarjala s širšo diskografsko dejavnostjo dvojca. In zato tudi pričujoče besedilo nima kam drugam kot v varno zibko izmišljene blodnjave narative, ki ponuja dovolj iztočnic takšnim in drugačnim opazkam, pomislekom in kritikam.

The Narcissist II je naravnost počez paradoksalna plošča, tudi v tem, da nam je kot take nikakor nikjer ni vsiljeno niti predlagano okušati. Gre za zvočno celoto - dinamično oprto na  daljših kosih semplanega materiala. Predvsem gre tu za lagane vzorce reprezentativno romantičnih kitarskih muzik, soula in r'n'b-ja, prebitih s krajšimi vpadi hiphop momenta, ki je vstavljen prav izrazito nereferenčno. Skozi večji del albuma  so prisotni Bluntovi vokali, skozi petje se enkrat pojavi tudi Inga. Ti vokali so v miksu tako visoko in izvedeni tako nestabilno, da spominjajo na karaoke. Eden od komadov, ki jih bomo slišali, je izrazito izstopajoč v svojem lo-fi poskusu grime bita in nenavadno uspešnem repanju gospoda Blunta.

Vendar pa zaradi stilske razpršenosti in žanrske utopitve – to niso soul ali r'n'b' ali kakršnikoli že komadi. Niti v karaoke verzijah. In kot rečeno – ne delujejo referenčno, v kolikor naj bi nosili asociativno moč, je ta povsem izparela v eter   „tu in zdaj“ razpoloženjskosti. Tudi vloga karaoke igre je povsem drugačna, kot bi bilo pričakovati. Ni parodija. Ni niti aluzija karaoke zabave. Če se tukaj kaj prikazuje, se prikazuje osamljen moment otožne resnosti, ki skozi prisiljeno romantiko razbija vseobsegajočo melanholijo.

In potem je tu še nasilje. Material, ki je osnovna podlaga danes predstavljeni plošči, je bil prvič izdan kot samozaložen CD-R že dobro leto nazaj. Razen nekaj ekstra komadov je dodan filmski dialog glavna stvar, ki razločuje ta starejši plošček in decembrski prvi vinilni natis pod naslovom The Narcissist II. Dialog je spet vstavljen nereferenčno - ni namenjen filmofilskemu kopanju po spominskih bankah. Vsaj po mnenju tukajšnjega recenzenta. Slišimo dramatične partnerske prepire, ki prehajajo v nasilen razplet. Delujejo prav vsiljivo, saj kljub temu da prežemajo celoto albuma, ne dajejo vtisa tematskega polja. Spet je to paradoksalen moment, narativen moment, ki ne vodi nikamor. Neizvršena izjava.

Vrnimo se zato k Hype Williams, k Deanu in Ingi. Predvsem je podoba, ki se ju je prijela, saj sta jo lansirala sama, podoba zapohanosti – okajenosti. In res, verjetno bo to prva intuitivna asociacija ob poslušanju. Vendar njuna glasba izpade zadeta ravno toliko, kot izpade prav zajedajoče pronicljiva. Nekaj govori, ne da bi kaj izrekla. Enako je s solo Bluntom.