DEATH GRIPS: YEAR OF THE SNITCH

Third Worlds/Harvest, 2018

Glasba / Tolpa bumov

DEATH GRIPS: BOTTOMLESS PIT

I’m too passcode these gates won’t stay closed control gets old I smash out my skin my vessel thrown

Marko Karlovčec

 / 9. 6. 2016

Novo Death Grips leto po lanskih, na tem radiu izdatno pokritih koncertnih ekscesih iz prve roke prinaša novo, šesto veliko ploščo Year Of The Snitch. Predhodila ji je lanska izjemna EP izdaja Steroids (Crouching Tiger Hidden Gabber Megamix), pravzaprav eden boljših izbruhov primežev smrti, podobno enigmatično zbit skupaj in nenaslovljen kot famozni Interview 2016 video. Year Of The Snitch, leto ovaduha oz. ovaduhinje, pa je seveda med nas spet pricurljala po kriptično referenčnih, metazgodbenih korakih. Sedaj je tukaj tako v celoti kot tudi v kosih, Death Grips pa so seveda spet storili točno to, kar so hoteli. V tem smislu ne konkurira(jo) ničemur, razen sebi in lastnemu opusu, pa še ta je take narave, da je treba njihove artefakte vzeti v celoti – kot nekakšne poslanice iz Death Grips laboratorija, v katerem, kot smo se podučili na predhodni Bottomless Pit, itak poslušajo le psychic radio. Tako visok je namreč njihov umetniški, energetski, spiritualni in, če poenostavimo, rock'n'roll nivo. Ki so si ga seveda prislužili, a so ga imeli tudi že od samega začetka – kar jih druži s še eno izmed najpomembnejših zasedb zadnjega slabega in dobrega desetletja, ki ima prav tako death v imenu, a svoje poslanice dovaja z druge celine.

Po iztrošenosti, ambivalentno brezbrižnem anksioznem eh in agresivni zdolgočasenosti Bottomless Pit, je Year Of The Snitch presentljivo vitalen in subtilen, čeprav Death Grips pravzaprav nikoli ne bi mogli očitati pomanjkanja vitalnosti in subtilnosti. V dobrem smislu zaklenjeni ter dihajoči in potiskajoči znotraj lastne žlahtnjene izraznosti tokrat prvič očitneje tudi referirajo in semplajo svoje lastno delo. Samo v zdajšnjem patetičnem, prestrašenem in lažno eksperimentalnem trenutku skorajda totalne umetniške ter duhovno-veščinske izpraznjenosti je ekspresivna zaklenjenost dojeta kot primarno slaba, a če pogledamo na mnoštvo glasbeno-žargonske rabe angleške besede locked (up, down, in itd.), vidimo, da so pomembnejše in primarnejše reference na moč, smelost ter stopnjevanje obratov znotraj primeža, dvig intenzivnosti, ki je sicer nedosegljiv. Šele tako lahko odkleneš tiste druge, pomembne reči. Kaj boljšega torej, kot otvoriti zadevo z Death Grips Is Online, ki med drugim vsebuje verze »Fuck it I’m a go / Death Grips is online / Black Madonna womb / collar for a goon«? Univerzum Death Grips v malem, a ki to hkrati tudi ni, pri Death Grips se računica namreč nikoli ne izteče – zunanjost je izmuzljiva, prav tako notranjost.

Začetek Death Grips Is Online lahko spomni na začetne akorde komada Blood Creepin z Exmilitary, a je stvar povsem svoja pošast, tako kot preostala plošča, neverjetno detajlirana, tenkočutna in bliže določeni avant-rock senzibilnosti kot kadarkoli prej. »Should the opportunity arise, vomit me flies,« gre sledeča Flies, ki pokaže, da tudi harmonsko in melodično tokrat minirajo globoke tokove in ne samo okruškov, ki nato postanejo povampirjeni. To, kar skozi celotno ploščo daje vtis, da bo zdaj zdaj postalo pravi banger, kot je danes modno reči, se še pogosteje razplasti in izlije v občuteno kompleksnost, ki kdaj spomni na Niggas On The Moon, del monumentalne The Powers That B, a je tokrat očitneje odigrana in ne nasekana, manična, alkemično deta skupaj v sikajočem hladu - kot je sicer prav tako značilno. Poleg tega pa je postopoma očitna tudi vnovična prisotnost nekakšnih kitar, precej podobnih tistim na Jenny Death, in, ja, smrt je tudi očiten ključ za odklepanje teh žlahtnih, zelo zgodovinskih kitar, odprtih akordov in tonov prav iz okoli leta '69, ki je seveda tudi Hendrix in je tudi Death Valley in je tudi Manson Family in je tudi domnevna snitch Linda Kasabian, a tudi Linda Keith ... in tako naprej. Zmedeni? To je zgolj tipični Death Grips drseče-referenčni vihar, ki zmore – prek konstantne metaforike kunilingusa in položaja 69 – prostaško in misteriozno zvezati leto '69 v zvenu, dogodkih in lastnih obsesijah ter demonih zaveznikih pri ... čem že? V šepetajoči in resnično srhljivi Linda's In Custody pravijo tako:

»Trust me trust me you know us well
We purge herds of stunted cells
We nurse the worm until it swells
(Eat it like the devil's cunt)
First to kneel cursed to feel
Trust me trust us we know you will
Tide come crashing in like steel
Makes your passions taste so stale
(Eat it like the devil's cunt)
Cobwebs turn your insides pale«

Mimogrede navržejo »Her moods big for real« in že smo v odličnem instrumentalu Horn Section, ki je precej dober pokazatelj igranja na tej plošči, ki na splošno vsebuje veliko tega, kar je povezanega z zgodovino vsaj Zacha Hilla, če pa se spomnimo, kakšni bobni so velik del kariere obdajali Jimija Hendrixa, mimogrede edine kdaj izrečene reference ultra redkobesednega MC Rida, pa smo še globlje uglašeni s tem, kar se tukaj dogaja. Tu so še gostje, skozi veliki del plošče bas Justina Chancellorja, vseprisotna skrečerska umetnost DJ Swamp-a ter zloglasni Lucas Abela oz. Justice Yeldham, avstralski DJ in nojzer, ki se je v undergroundu profiliral predvsem s svojimi intenzivnimi ter pogosto krvavimi nastopi z ozvočenimi in efektiranimi kosi stekla, potisnjenimi ob usta. Njegov zvočni doprinos je sam po sebi precej specifičen, a tudi od vseh še najmanj intelegibilen, sumim pa, da je precej prisoten v tkivu in je zelo verjetno deluje kot nekakšno vezivo zvočne tvarine plošče, še posebej ob upoštevanju dejstva, da lahko kompleksnost njegovih kontaktno ozvočenih steklenih rezoniranj pogosto oplazi sintovske odtenke.

Od komadov je tu še samo-opravičujoča Hahaha, ki vsebuje kar nekaj samplov preteklega Death Grips posnetega materiala, najočitneje vzklik »Destroyer!« iz sicer odličnega in grozečega temnega bisera Lock Your Doors z epohalne No Love Deep Web. Zavoljo poetičnega djinna se spomnimo še obkrožajočih verzov, ki se glasijo:

»oblivion transcender becomes him shroud
I can't remember I'm no one now
comin for yours lock your doors
identifier destroyer«

Tu je še »feel me now« iz komada Black Dice, nekje na plošči pa še celo nekaj iz Spread Eagle Across The Block. Prisotnost tovrstnih sklicev je lahko dezorientirajoča ali domača, vsekakor pa nas odvleče globlje v pričujočo tvarino. Nekakšna onirična logika, po kateri se vse to dogaja, tokrat uvede tudi neznačilne premolke, brnenja, odmeve disonantnih akordov in dogajanje približa celo takim žlahtnim prividom, kot jih mojstrsko ustvarjajo Kayo Dot. Od neomenjenih recimo še Dilemma ali The Fear. Pravzaprav je težko opisati, kako občutena in skorajda sanjsko mila sta tako igranje kot editing na Year Of The Snitch kljub skrajni napadalnosti in agresiji, ki pa se pri Death Grips konstantno premešča. Enkrat frontalni napad, drugič umik v blodni »kaj?«, notranje delo sanj, nato kontaminiranost s plitkostjo, ki ugrabi odbleske nezavednega, ki strukturirajo neskončni flow, ki strukturira njih in pri tem subjekta povečuje v nedogled ter ga vedno bolj tanjša dokler sublunarno:

»Too tight holding solid moonlight moonlight
Moonlight, kevlar coated slit moon, lunar gush
Lunar gush carry on carrion never been far enough
Hocus breaking in and centering
Broke in and gave up on everything, everything

WHYYYYYYYY ME?
WHY ME?
WHY ME?
WHY ME?
WHY ME?

Wah wah wah wah wah wah wah wah DISAPPOINTED«

Tako. Disappointed. In razočarani smo tudi mi oziroma jaz, vendar nikakor ne nad Year Of The Snitch.