Dejan Berden: Fluid

Artomatik, 2017

Dejan Berden, pianist, harmonikaš, aranžer, producent, sorazmeroma skrit lik slovenske glasbene scene. Morda je temu tako zaradi medijske ignorance obrobja, slabe promocije in institucionalne vpetosti avtorja, prenasičenosti glasbenega prostora ali morda kombinacije vsega, dejstvo pa je, da to nikakor ne odraža njegovih kvalitet. Njegovo dolgoletno ukvarjanje z glasbo,  ki se je s tradicijo preneslo nanj, se sliši v suverenosti igranja. Ogromno je koncertiral in igral z raznoraznimi zasedbami: od morda najbolj znane Patetico, do jazz kvarteta Džezzva, s kantavtorjem Petrom Andrejem ter mnogimi drugimi vokalisti, s katerimi se je tudi loteval uglasbitev poezije in raziskovanja prekmurske tradicionalne glasbene dediščine. In kar je res Dejanova kvaliteta, je to, da je samozadosten, da ima celo vrsto solo izdaj in posnetkov improvizacij, in zdi se, da se tu počuti najbolje in da so te izdaje biser njegove diskografije. 

Ker je veliko posnetkov izdanih samostojno, pri čemer niso deležni posebne promocije, se dandanes kar malo porazgubijo, težko je priti do njih ter se zato kateri izmed njih zlahka spregleda. Tako je tudi z dvojno izdajo plošče Fluid: posnetki na njej so še iz leta 2011 in zdi se, da je samo v tišini čakala na odkritje. Plošča je bila prvič izdana v samozaložbi leta 2012, vendar pa je do recenzentkinih ušes prišla šele, ko je bila hkrati s ploščo ljudskih priredb Pannonian songs v letošnjem letu ponovno izdana pod okriljem sveže ptujske založbe Artomatik. 

Album je, kot napoveduje naslov, fluiden, nežno prehaja od bolj dramatičnih plazenj po lestvici k vibrirajočim se akordom, ki obstojijo v zraku in počasi valovijo do ušes in občutenj panonskih širjav.

Naslovi so pomenljivi, pomnljivi, insinuacije preproste, pretanjene, direktne, zafrkantske in iskrene. Skladbe tečejo po toku naslova, improvizacije gradijo jasne asociativne tokove, ki pa niso ne banalni ne pretirano izumetničeni. Tako je nazorno slišno, kako kratka in izmuzljiva je »Žajfnica« v Dejanovih ušesih, kako nad osnovnim vzorcem z neverjetno hitrostjo plazeče se kroži desna roka v »Vrtincu«, ali kaj bomo slišali v »Strunanju« in še veliko drugih odtenkov, izrazov kapljajoče, brbotajoče se vode ter njene davne prisotnosti v krajini. 

Ni veliko pianistov, ki bi na tako suveren, samostojen način podali svoje misli, svoj utrip in utrip pokrajine skozi improvizacijo. Prav ta je zaradi pianistove glasbene zrelosti glavni steber plošče. Pianist ima namreč zadostno tehnično podlago, da jo lahko uporablja le kot orodje, da več ni potrebe po obvladljivosti, po posegih, po kopiranih vzorcih, ampak so glasbeni elementi besede, ki izrekajo misel. 

Zdi se, kot da je Berdenova glasbena govorica nekje med Rubalcabovo lahkotnostjo in hitrim igranjem, Jarrettovo melodičnostjo in intimnostjo ali pa Coreejevo fuzijo Return to Forever, ki glasbo kar nekako ustavi v času.  A ne kot kopija: Berdenova plošča presega geografske omejitve, četudi je z njimi močno zaznamovana. Je hkrati tudi nad časovnimi omejitvami, saj je klasična, a se kljub temu, da je njena melodika grajena iz jazzovskih akordov, ne referira toliko na ta zgodovinski žanrski razvoj - to spono namreč presega ravno v melodični improvizaciji, ki ne razkriva solističnega egotripa. Njegovo igranje seveda zaznamuje predvsem zven klavirja in posameznih tonov/akordov, preseneča pa tudi z minimalistično punktuiranostjo ritmičnih vzorčenj in neverjetno razgibanostjo desne roke, oba ta elementa pa na veliko mestih spretno izkorišča tudi kot dramaturško glasbeno kuliso.

To ni plošča, ki bi raziskovala formo, inštrument ali zvok. Za njo stoji pianist, ki izhaja iz tega, da že pozna vsak odtenek strune, vsak razloženi akord, ki že vnaprej sliši prehodnost tona in ki lahko iz zasanjanosti takoj preide v suveren vzorec, četudi se le-teh najraje izogiba. To je plošča trenutka, ujetega v brezčasnost, a hkrati ni vsak trenutek - trenutek primeren zanjo.