DICKLESS TRACY: Paroxysm of Disgust

On Parole, 2014

Kdor se ima za poznavalca ekstremnega metala pri nas, ne more mimo brežiških »grind veteranov« Dickless Tracy. V svojih osemnajstih letih obstoja so nam postregli z veliko split in demo posnetkov ter tremi dolgometražnimi albumi. Novembra lani pa so po petih letih izdali svoj četrti polnomastni izdelek Paroxysm of Disgust.

Vztrajnost je nedvomno ena bolj očitnih vrlin brežiške zasedbe, saj po nenehnih menjavah članov in stilov, ostajajo še vedno zagreti za to, kar delajo. Nekje od leta 2010 ostajajo v isti postavi, ki jo sestavljajo brata Cepanec, Andrej Šepec in Domen Majcen. Dickless Tracy vse od leta 1997 koncertirajo po Sloveniji in tujini. Od izdanega prvenca »The New Domination«, ki je bolj kot ne grindersko obarvan, do kompleksnega »Of Light And Darkness« in death metalskega »Halls of Sickness«, smo z novim albumom dobili grind/death metal kruljačino, Paroxysm of Disgust. 

Novi album brežiških metalcev vsebuje 11 komadov, med njimi tri komade s prejšnjih izdaj. Kot sami pravijo, so bili komadi »Revenants«, »Reincremation« in »The New Domination« slabo posneti, obenem pa odlično delujejo skupaj z novimi, tako zvočno kot tudi tematsko. Na novi plati je tudi cover kultnih ameriških death grinderjev Impetigo, in sicer komad Boneyard, ki ga poslušamo v ozadju. Dickless Tracy se v komadih spogledujejo s starošolskim death metalom, primitivnim grindom, doomerskimi vložki, blackmetalskimi deli in nenazadnje tudi z d-beatom.  Tako v petinštiridesetih minutah ne dobimo občutka monotonosti plate – ravno obratno. Komad »Realm of Fools« nas preseneti z blackmetalskim delom, »Even Haunting Presence« s hitrim thrashem, kateremu sledi gruvajoč d-beat in »Beautiful Yet Deformed« z enostavnim rifom, ki enostavno deluje. Vse skupaj prikazuje temačno atmosfero, gnus in nekrofilijo, kar ponazarja in utelešuje tudi artwork albuma. 

Paroxysm of Disgust je brez pomislekov najbolj odrasel in zrel izdelek zasedbe tudi s strani odlične produkcije. Nižje uglašene zasedbe ekstremnih glasb, velikokrat zamešajo surovost komadov s surovo produkcijo, in tako dobimo blasfemično udrihanje, seveda v slabem smislu. Nastane kaos, ves trud do uigranosti pa gre v nič. Nova izdaja Dickless Tracy pa produkcijsko nikakor ni »prečista«, njihovi komadi so surovi, polni gnusa, mentalnih bolezni in psihoz. Z zvokom na plati so želeli prikazati njihov »live sound« in to jim je tudi uspelo. S svojo glasbo so poskrbeli za eno najbolj brutalnih plat v zadnjem času, ki obenem nadaljuje zgodbo predhodne izdaje Halls of Sickness. Četudi smo morali na Paroxysm of Disgust čakati kar pet let, se je to izplačalo. Dickless Tracy namreč še zmeraj spadajo med glavne akterje starošolskega death/grinda pri nas.