Die Antwoord: Mount Ninji and da Nice Time Kid

Zef Recordz, 2016

Je rave-rap trio Die Antwoord še relevanten? Je njegova glasba sploh kdaj bila dovolj kvalitetna in inovativna za alternativno radijsko postajo? Se je skozi leta razvila? Kakšna so pri njem sploh razmerja v triumviratu glasbe, vizualne podobe in premišljenega marketinga? Kaj je žrtev drugega in gonilo tretjega?  Vsa ta vprašanja se mi mimogrede porajajo ob soočenju z novim, že četrtim albumom tega razvpitega južnoafriškega megauspešnega kvazi-odgovora.

Tudi posebneže takšnega kova se zdi najbolj pošteno poskusiti razlagati skozi glasbo, a niti ta pot ni enoznačna. Gre vendarle za projekt, ki vsebino črpa iz dejstva, da pred njo postavlja stil, kar pomeni, da se je skoraj nujno prepustiti kontekstu in šele nato ugotavljati, kako se ta kontekst preliva tudi na raven teksta, na raven beatov, trance štanca in odpičenega rapanja. Del tega konteksta so bile tokrat denimo že resne govorice o bližajočem se koncu triove skupne glasbene poti, ki so njegove fane pretresle le kakšen teden pred izidom albuma. Trojka sicer pravi, da je govorice sprožil novinar, ki je neko izjavo vzel povsem iz konteksta, a je hkrati na ta način Die Antwoord vendarle spet ujel pozornost množic, ki so se ob odsotnosti neponovljivih hitov tipa I Fink U Freeky morda že izgubljale v iskanju novih avdio-vizualnih šokov.

Enega takšnih šokov je trojka sicer ponudila že konec avgusta, ko je odjeknil video za daleč najbolj udaren komad z albuma Banana Brain. Tipično mojstrsko posnet, visoko stiliziran in skrajno estetiziran video na srečo ne teži s pretirano zgodbo in bolj lovi neko pogansko energijo divjih zadrogiranih noči, kar odseva tudi atmosfero same skladbe in kar Die Antwoord s svojo zeitgeistovsko površinskostjo nasploh počne najbolje. Banana Brain je sicer za trio tipična mešanica euro trance nostalgije, Ninjinih ekspresnih rapov in Yolandinih high-pitched spevnih refrenov, plesna oziroma poskočna elektronika pa fanom najbrž ponudi točno tisti sproščujoči in-your-face pristop, ki ga od Die Antwoord pričakujejo. Kljub temu pa gre tu predvsem za uspešno uporabo prijetno zastarelega sampla hardstyle zasedbe Dark Oscillators, prazen prostor pa bolj kot veščine pisanja pesmi zapolni karizma Ninje in Yolandi.

A če Banana Brain najbrž dobro zveni vsaj v kontekstu nočnega kluba in plesnih drog ter se zdi odvečen šele naslednje jutro, vsaj polovici preostalih komadov rok trajanja preteče še prej. Vsekakor se je najbrž že ob albumu Ten$ion leta 2012 porajalo vprašanje, kam lahko Die Antwoord sploh še pelje svojo do skrajnosti prignano, že takrat precej bogato in ambiciozno estetiko. Že takrat je bilo namreč tudi očitno, da je drugačen in alternativen ravno zaradi svoje nebrzdane pop pozicije, ki mu je paradoksalno omogočala največ subverzivnosti in ga v akceleracionistični maniri postavila na rob premikanja paradigem.

Tokrat pa je odgovor manj speven, dokaj dolgočasen in pri mnogih skladbah privzame nekakšen zvok bizarnega otroškega mjuzikla, kar predstavlja že uvodna, še dokaj posrečeno dinamična We Have Candy. Album se sicer že tu začne kazati kot precej raperska zadeva, a četudi je rapanje Ninje in Yolandi pod mentorstvom Cypress Hillovega DJ Muggsa zlezlo še nivo višje, je težko verjeti, da v hip-hop skupnosti Die Antwoord kdorkoli jemlje povsem resno. Pa čeprav, sodeč po medijski objavi, ki je album pospremila v svet, trio stremi prav k temu. Vseeno so nekateri osvežujoče dodelani in dokaj konvencionalni rap trenutki, kakršni so denimo na visokih bpm-jih delujoči in zabavno prevratniški Daddy ter solidna trap vložka Fat Faded Fuck Face in Street Light, med bolj poslušljivimi trenutki albuma. Še vedno pa je jasno, da če hoče človek poslušati dober trap, se ga ne bo zatekel iskat k Die Antwoord, v smislu beatovskega raziskovanja pa nič na albumu ne doseže nivoja, ki ga je Die Antwoord denimo dosegel še letos na mikstejpu Suck on This s komadom Bum Bum.  

In če je sodelovanje s Cypress Hill relativno uspešno, so ostali gostje na albumu precej nepotrebni dodatki. Dita von Teese se pojavi na komadu o bogatih prasicah, dokaj primernim za klubske veselice, a je bila tudi ta plat zgodbe povedana denimo že v komadu Rich Bitch z bendovega prvenca, kar le še utrjuje pogled, da Die Antwoord ob tipični v zef filozofijo oblečeni nevednosti ter nespodobnosti nima več veliko za povedati. Mimogrede, dva pol-komada okupira še skrivnostni Lil' Tommy Terror, ki nam - ''oh, kako prevratniško!'' - razlaga o kurcih in joškah, na komadu Rats Rule, za katerega res ne vidim konteksta, v katerem bi ga hotel odrasel človek poslušati, pa pojočega o podganah slišimo še igralca Jacka Blacka.

Skozi to zmešnjavo se sicer res še vedno svetlika temeljna samosvojost tria Die Antwoord, a ta vsaj v tem trenutku ni dovolj velik magnet, da bi albumu vdihnila koherenco, poslušalcu pa resno zanimanje. Kam torej sploh še iti in v katero zvočno smer sploh še raziskovati, ko se skozi post-moderno namerno polariziranje in igrivo izpostavljanje lastne avtentičnosti že postaviš na skrajni rob sodobne popularne kulture? Odgovor je včasih preprosto korak nazaj v znano, kar ponazarja zaključni komad I Don't Care, ki znotraj značilne 90's dance estetike trojici ponuja še dovolj kreativnega izražanja, da preseneti in spomni, na kakšen način zna Die Antwoord poslušalcu pospešiti srčni utrip.

In jasno, negativne recenzije so le še en integralen košček mozaika Die Antwoord, praktično olje v kolesje njegove mašinerije, ki jo poganja predvsem medijsko zanimanje in naša nagnjenost k neskončnemu razlaganju glasbenikovega žanra in namena, pa tudi naša naveličanost nad nekaterimi aspekti zahodne (mainstream) kulture. Ob tem se po vsem napisanem najbrž ponujajo tudi odgovori na v uvodu razgrnjena vprašanja, a bo glavni in končni kriterij spet kar pozornost, ki jo bodo ali pa je ne bomo Die Antwoord v prihodnje še posvečali glasbeni mediji po svetu.